Odnosi: Mami je še vedno velik otrok

Objavljamo pismo dveh sester, ki od desetega leta živita pri starih starših, saj imata zelo razvajeno mamo.

Objavljeno
13. oktober 2014 17.38
*vvo*ilustracije
Milena Miklavčič, Nedelo
Milena Miklavčič, Nedelo
Pismo: S polsestro od desetega leta živiva pri starih starših. Za vse, kar sta že storila za naju, sva jima od srca hvaležni. Imava pa velik problem, povezan z najino mami. Stara je 44 let in je še zmeraj zelo otročja. Pri moških so ji najbolj pomembni zunanji videz, motor in poslušanje metalske glasbe. Zadnji (moj oče), ki je izpolnjeval vse tri pogoje, z njo ravna zelo grdo. Niti to, da je deset mesecev živela v varni hiši, je ni izučilo. Pregovoril jo je, da je prodala stanovanje in mu kupila nov motor, s katerim sta se za pol leta odpeljala na potovanje po ruskih republikah. Ob vrnitvi je ostala brez službe in strehe nad glavo. Več kot štiri leta sta ji pomagala dedek in babica, da je sploh lahko preživela. Ko sta ugotovila, da izposojeni denar daje njemu, sta jo postavila pred vrata. Včasih preži na naju celo pred fakulteto in naju žica za kakšen evro. Zelo odkrito namiguje, da bo vsak čas podedovala stanovanje in vse prihranke staršev, potem bo na konju, midve pa bova morali pred njo na kolena, če bova želeli kaj dobiti. Govorice so prišle na ušesa dedku, zelo so ga potrle. Hčerko edinko je imel zelo rad, danes je noče več videti. S polsestro živiva med dvema ognjema. Radi bi pomagali mami, da odraste, hkrati pa želiva obvarovati stara starša pred stresi. Kadar se dobiva z mami na kavi, naju zafrkava, da sva kot dve »stari babi«, brez življenja. Z njenim partnerjem, mojim očetom, pa nočeva imeti stikov, ker se ga bojiva.

Sara in Janja


Milena svetuje: Dragi dekleti, hvala vama za pismo, počaščena sem, da sta se obrnili name. Razveselilo me je tudi, da sta zelo razumni dekleti, ki želita pomagati, ne le obsojati. Zapisali sta, da je bila mami zelo razvajena, saj ji starši niso nikoli postavljali meja. Ko jima je zrasla čez glavo, sta dvignila roke in ji obrnila hrbet. Vseeno sta ji omogočila, da si je uredila svoj dom, ker sta upala, da bo prišla k pameti, zlasti odkar sta se rodili hčerki. To se, seveda, ni zgodilo, saj je ni nihče nikoli naučil odgovornosti ne do sebe ne do potomstva. Ko sta dedek in babica uvidela, da ni sposobna vzgajati lastnih otrok, sta vaju s polsestro vzela k sebi v želji, da vama zagotovita topel in varen dom. Na srečo sta bila pri vajini vzgoji dosti bolj dosledna in stroga kot pri lastni hčerki. Ker pa kri ni voda, sta s sestrico – zlasti v najstniških letih – nenehno uhajali k materi z upanjem, da vama bo pokazala vsaj kanček ljubezni in naklonjenosti. Ker se to ni zgodilo, sta pogosto jokali in bili žalostni.

Še dobro, da sta imeli druga drugo! Bolj kot hčerkama se je mami posvečala psom, ki jih je vaš oče pripeljal v partnerstvo. Sprašujete se, kako je mogoče, da sta brez večjih prask preživeli nora leta. Verjetno sta narejeni iz drugačnega testa kot mami, po drugi strani pa sta po zaslugi starih staršev odraščali ob drugačnih vzorcih. Ne nazadnje sta se s polsestro lahko držali za roke, kadar je bilo najhuje. Mami ni imela nikogar, le prijateljice podobnega razmišljanja in kakšne neprimerne moške, ki so jo bolj kot ne izkoriščali in jo še bolj tunkali v blato. Kdo ve, kakšna usoda bi doletela vaju, če bi vztrajali ob njej?

Na življenje, ki hrepeni le po uživanju, svobodi in brezskrbnosti, se je mami – tako vsaj mislim – že tako navadila, da brez tega, kar zapolnjuje njen vsak dan, ne bi znala živeti. Ker pa nobena reč ni popolna, imajo tudi te sorte užitki drobno, a odločilno napakico: brez denarja je malo muzike. Zato nestrpno čaka, da starša odideta na drugi svet, ker je prepričana, da bo podedovala dovolj veliko premoženje, ki ji bo omogočalo vsaj nekaj let brezskrbnega življenja. Žal se ne spoznam na tovrstne zakone, mislim pa, da potrebujeta vaša stara starša dober pravni nasvet, če seveda mislita resno, ko pravita, da želita svojima vnukinjama omogočiti vsaj streho nad glavo tudi potem, ko ju ne bo več. Če ne bosta pravočasno ukrepala, se res lahko zgodi, da bosta s sestro ostali na cesti. Vseeno srčno upam, da vajina mami ne misli tako grdo, kot govori, in da za vaju še ni povsem izgubljena. Prepričana sem, da se v vsakem človeku skriva nekaj dobrega, tudi v njej. Ne nazadnje vaju je rodila, čeprav bi se nezaželenega plodu z lahkoto znebila takoj, ko je izvedela, da je zanosila. Verjamem, da vaju skrbi nenavadna navezanost na nasilnega partnerja. Morda pa spada med tiste, ki potrebujejo zelo boleč zdrs na dno, da se jim odprejo oči in začnejo na življenje gledati drugače? Če bosta pritiskali nanjo in jo prepričevali, naj pride k pameti, bosta dosegli ravno nasprotno, kot si želita.

Razmišljam: kaj pa, če niti ne mara, da bi zapustila druščino, v kateri se dobro počuti in ji pripada že od mladih let? Sedeti na motorju, potovati, žurirati, spoznavati nove ljudi in čutiti veter v laseh je lahko tudi neke vrste zasvojenost, ki v normalnih okoliščinah sploh ni napačna! Poznam kup motoristk, ki so zelo fejst punce!

Morda bosta rekli, da sem velika optimistka, če vama predlagam, da z mami poskušata navezati bolj tople, predvsem pa bolj redne stike. Ne nazadnje se majhen otrok (kar vajina mami še zmeraj je) včasih meče po tleh zato, ker ne zna drugače pokazati svojih čustev. Morda si želi pristnejših odnosov, pa ji je nerodno ob misli, da je že preveč zabredla? S polsestro sta dovolj stari, da bosta znali presoditi.

Kadar greste na kavo, se pogovarjajte sproščeno, o povsem vsakdanjih stvareh. Če se le da, brez nestrpnosti. Predvsem pa ji ne dovolita, da bi tudi vaju zapeljala na kriva pota! Ne bosta imeli lahkega dela, če nič drugega, se vajina mami nenehno vrača v objem moškega, ki ima nanjo zelo velik, če ne kar poguben vpliv. Vseeno poskušajta, včasih se celo kamen odtaja, pa da se vajina mami ne bi.