Tiskane izdaje
Vprašanje: Pišem vam, ker sem se znašla v nemogočem položaju. Sem vdova, a že skoraj deset let živim s partnerjem, ki mi je v veliko oporo in pomoč.
Mož je v oporoki določil, da eden od otrok dobi denar, drugi pa stanovanje v hiši. Tako se je sin odselil na svoje in si ustvaril družino, hči pa je ostala doma. Že kot srednješolka si je zaželela samostojnosti, vzela sem kredit in ji pomagala opremiti stanovanje. Bila je odličnjakinja, vpisala se je na pravo, a je sredi prvega letnika spoznala fanta, zanemarila študij, oba sta ostajala doma, posedala na balkonu, vrtela glasno muziko, k sebi vabila prijatelje in se z njimi zabavala do zgodnjih jutranjih ur. Potem sta šla za leto dni v Indijo in še nekam, ne vem točno, kam, takrat sem lažje zadihala. Upala sem, da bo prišla k pameti, ko se vrne.
Ko se je spet prikazala pri vratih, mi je takoj povedala, da je noseča, da je moja dolžnost, da jo vzdržujem, ker sama nima sredstev za preživljanje. Bila je užaljena, ko sem ji rekla, da njo lahko, njenega pa ne. Ravno včeraj si je kupil debelo zlato verižico, torej ima denar, mar ne? Partner me nagovarja, naj prodava svoj del hiše in se preseliva drugam, kjer bova imela vsaj mir. Naj hčer pustim na cedilu in to res storim?
Mira
Odgovor: Draga Mira, znašli ste se v tipični starševski situaciji, ko je beg zadnje, kar si lahko privoščite. Usoda vas bo dohitela povsod, četudi se ji umaknete v zadnji kotiček zemeljske oble. Žal mi je in srce me boli, da ste si na stara leta nakopali skrbi, ki so povsem nepotrebne in odveč.
V pismu na več mestih tudi sami priznate, da ste za hčerkino obnašanje precej krivi sami, saj ste že od njenega rojstva izdatno skrbeli za to, da je bila na vsakem koraku deležna razvajanja. Seveda, vsak izgovor, ki ga maček na repu prinese, je dober, vendar si morate priznati, da to, da se je rodila prezgodaj s komaj dvema kilogramoma, ni razlog, da jo morate vse življenje ujčkati in nositi po rokah. Do sina ste bili strogi in dosledni, zato je odrasel v človeka, ki se zaveda svojih dolžnosti. Ste kaj ponosni nanj? Razumem ga, da je raje vzel denar in se vama umaknil, saj je čutil, da vam je hči že ves čas bližja.
Ne da bi pomislili, ali je to pametno ali ne, ste vzeli kredit, da ste ji, najstnici, opremili dokaj veliko stanovanje po njenem okusu, kar je projekt še podražilo. Ni vam bila hvaležna. Od vas je zahtevala vedno več, tako finančno kot moralno. Nekaj časa vas je izsiljevala z dobrikanjem, nekaj časa z grožnjami in tudi njeno potovanje sodi med te, slednje. Češ, draga moja mamica, če ne boš pridna in če ne boš ubogala, me ne boš več videla. Nalašč se vam ni oglašala, da vas je skrbelo in ste (z)noreli od skrbi. Potem se je vrnila, prepričana, da vam je dala zadosti časa, da ste se omehčali, da ji boste jedli iz roke. Na srečo je posegla vmes recesija (lepo se ji zahvalite za to, si zasluži), vaša plača se je krepko znižala in ni možnosti, da bi živeli na veliki nogi. Niti sami, kaj šele, da bi podpirali hčerko, ki je na vašo izdatno pomoč navajena, odkar pomni.
Kaj storiti? Kako spraviti k pameti otroka, ki vam je leta in leta pil kri in vas izkoriščal? Težko bo, draga Mira, predvsem zato, ker boste morali najprej spremeniti sebe. V bistvu, če sva realni, ste žrtev vi, ne hčerka. Osebno sem kar precej alergična na lenarjenje in mi še nikoli ni padlo na pamet, da bi ga podpirala. Menim, da tudi morebitna nosečnost ni izgovor, da se hči ne bi mogla vrniti na fakulteto in pridno študirati. V tem primeru ji lahko pomagate, da k vam prihaja na kosilo. Njen partner pa si naj poišče delo, ni treba, da poležava doma in živi na račun vaših žuljev.
Naredite v hiši red, postavite meje, ne bodite več neodločni, cincavi, cmeravi. Prenehajte se zatekati v jokavo nebogljenost, ker vam to ne bo prav nič koristilo. Če hočete kaj spremeniti, vam tudi nos do tal ne bo pomagal. Žal vam ne morem ponuditi recepta, kako lahko kot mati čez noč spreobrnete razvajenko v normalno žensko, ki bo znala skrbeti zase in za otroka, ki ga pričakuje. Ter, seveda, ceniti vas in vse, kar ste storili zanjo. To je težka naloga, če že ne nemogoča. Vaš sin je sestro že postavil na realna tla z nekaj življenjskimi pridigami, morda bi kaj podobnega morali narediti tudi vi? Odločno, brezkompromisno, brez jokcanja in tarnanja. Šmorn, ki ga imate, ste si – bolj ali manj – sami skuhali in zoprno jed bo treba pač pojesti, preden bo postala povsem neužitna.
Verjamem, da na pomoč ne morete poklicati partnerja, saj ga hči ne priznava za enakovrednega sogovornika. Niti ne bi hotel sodelovati, kajne, saj se mu zdi neumno, ker ste preveč popustljivi. Vseeno upam, da vam bo dovolj v oporo, ko boste ukrepali. S hčerko se morata usesti za mizo, da ji poveste, da ob mesecu dobite komaj kaj denarja, da so zlati časi afnarij mimo in da tudi vam po finančni plati trda prede. Če jo boste »prebudili«, da bo videla vas in situacijo, v kateri ste se znašli, z realnimi očmi, je še mičkeno upanja, da bo kaj drugače.
Časi, ko smo lahko pri otrocih gojili, vzdrževali in tolerirali njihovo neodgovornost in pišmeuhovstvo, so, na srečo, nepreklicno mimo. Pripraviti jih je treba, da zna biti življenje tudi trdo in kruto, zato si hči pač ne more več privoščiti žurk, potovanj, brezdelja, na vaš račun. Pika. Skrajni čas je, da si postavi cilje, da se osamosvoji in sama nosi posledice za svoja neodgovorna dejanja. Vi pa tudi.
Če ne boste odločni, draga Mira, potem vas bo doletela usoda neke druge mame, ki jo zelo dobro poznam: na glavo si je, kljub bolezni, nakopala že drugo službo, da »pomaga« hčerki, njenemu otroku in partnerju, da lahko lagodno živijo na račun njenih žuljev. Vidite, takšne matere se mi prav nič ne smilijo, mika me celo, da bi jih dala čez koleno in pošteno po zadnji plati.
