Odnosi: Naj živim kot redovnica?

Vprašanje: Sebe bi označila kot intelektualko na pragu Abrahama. Službo imam rada in jo z veseljem opravljam. Povsem drugače pa je doma. Že nekaj let se soočam s pravim »bojiščem«. Imam številčno družino, marsikaj je na mojih ramenih, po drugi strani mož ni ne čustveno ne duhovno odrasel. Družinsko življenje močno trpi prav zaradi najinih večnih nesoglasij. Bil je moj prvi spolni partner, prav je, da povem, da so bila leta pred in po poroki čarobna. Po rojstvu tretjega otroka pa me je začel maltretirati, naj shujšam. Bolj ko je pritiskal name, bolj sem iskala uteho v hrani. Vrgla sem se tudi v študij, kar ga je spet jezilo, morda zato, ker ima le poklicno formalno izobrazbo? Ogromno berem, segam tudi po duhovno obarvani literaturi. A nič od naštetega mi ne pomaga, da bi me mož bolj cenil oziroma sploh opazil. Vsak najin pogovor se konča s prepirom, češ da sem dom povsem zanemarila, da otroke preveč razvajam in podobno. To sploh ni res, saj so pridni in tudi uspešni, le mož deluje po principu, da če nekoga pohvališ, se ta prej ali slej pokvari. Zadnji dve leti ne spiva več skupaj, saj striktno odklanja vsakršne nežnosti. Kot vem, nima druge, saj se izven doma (hribi, šport) druži le z moškimi. Ali je z menoj kaj narobe, ker tako strastno hrepenim po dotikih in ljubezni? Naj še naprej živim kot redovnica, pred možem klečeplazim, trpim in čakam, da bo bolje? Zofija

Odgovor: Draga Zofija, ker je v zadnjem času prišlo kar nekaj pisem, ki so vašemu na las podobna, upam, da bodo gospe, ki so jih napisale, razumele, da hkrati odgovarjam tudi njim. A kot sem že neštetokrat ponovila: ne držite se mojih besed kot pijanec plota, vzemite jih le za izhodišče, kar vam bo morda pomagalo, da boste laže našli rešitve za lastne težave. Prav?

Večkrat ste omenjali »bojišče«, zato mi dovolite, da skupaj premisliva o morebitnem »premirju«, ki bi sprti strani med seboj povezal vsaj toliko, da se slišita in skleneta kakšen »začasni sporazum«, da ne bodo polena po nepotrebnem in v nedogled letela sem in tja tudi čez poletje, ko je čas za rekreacijo telesa in duše. Življenje je prekratko in predragoceno, da bi čakali, da bo slepec spregledal in gluhi slišal sam od sebe. Ne vem sicer, kako je v vašem primeru, a pogosto opazim, da smo v partnerstvu sposobni videti le sebe, svoje pravice, svoj prav in svoje zahteve, hkrati pa trmasto čakamo, da se bo partner »prebudil« in se milostno spustil na naše valovne dolžine.

Vi trdite, da imate doma red, mož pa vam očita zanemarjenost v hiši in nevzgojene otroke. Bojim se, da so očitki, po moje, le posledica vaših kilogramov, ki se jih je po tretjem otroku nabralo kar nekaj in mu gredo – tudi kot športniku – strašno na živce. Odkrito in brez dlake na jeziku vam zato namignem, da čeprav bi bilo stanovanje kot iz škatlice, bi ga on še zmeraj videl razmetanega, ker ga hoče(!) videti. Iz kilogramov pač črpa tudi moč za takšne in drugačne izpade, ki so izraz čedalje bolj nakopičene jeze zaradi vaših »kilogramskih« sprememb.

Vi ne morete biti tiho, dogajajo se besedne vojne, ki so jim, hočeš nočeš, priča tudi otroci. Ženske pogosto delamo napako, ko se na moške vedno iste blablabla očitke burno odzovemo, namesto da bi mu sredi »besednega boja« podarile prisrčen nasmeh – in se umaknile. Pa naj laja v steno, če se mu že zahoče! (Velja tudi obratno.)

Če je vaš dom res »bojišče«, potem bi morali že zdavnaj začeti razmišljati o »taktiki«, kako »sovražnika« premagati. Razmišljam: s tem, da mrko zavračate njegove prijatelje, ki jih čutite kot svojo največjo konkurenco, že ne. Zakaj ne bi za pokušino preskočili ustaljenih kalupov ter organizirali poletni piknik tudi zanje? A, seveda, šele potem, ko boste spet takšne postave, kot ste bili nekoč. Če bi vas gospodje začeli hvaliti, kdo ve, morda bi vas v novi luči opazil tudi mož?

Še beseda, dve o teh presnetih kilogramih. Če jih je preveč, so, žal, res moteči. Zato, draga Zofija, znebite se jih, pa ne toliko zaradi njega kakor zaradi sebe, svojega zdravja in dobrega počutja! To, da ste v preteklosti že večkrat neuspešno poskušali, zgolj dokazuje, da je tudi vaša volja precej šibka. Neuspeh ste raje zakamuflirali z iskanjem poti v duhovnosti, namesto da bi resnici pogledali v obraz. To je bila vaša velika napaka!

Briga moža, kot je vaš, koliko kilometrov knjig ste prebrali in na kako zavidljivi ravni je vaša osebna rast! Če si je zapičil v glavo, da vas okrogle ne mara, so tudi bogovi brez moči.

Bojim se, da ste se v skupnih letih res le vi spremenili, on je v svojih zahtevah ostajal enak, zelo preprost in konkreten: mir in red v hiši, vitka žena, šport in prijatelji. Vi ste se izobraževali in rasli, postala sta si strašno različna, podobno kot dva, ki želita priti do istega cilja, odpravita pa se vsak v svojo smer.

Če boste po tem, ko se znebite odvečnih kilogramov, ugotovili, da je moževo vedenje enako, mu mirno lahko rečete nasvidenje. Krščanski principi, ki – tako pravite – od vas terjajo »zvestobo do groba«, se bodo pač morali umakniti realnosti, ki še malo ni svetopisemska.

Tako. Nametala sem vam nekaj drobcev v premislek, vedite pa, draga Zofija, da je pred vami še najmanj petdeset let življenja, zato je skrajni čas, da nekaj storite zase, za vaju, za vas. V eno ali drugo smer. Vseeno pa si ne morem kaj, da vas ne bi lepo prosila, da ob kakršnih koli težavah nikoli več ne iščete utehe v hrani, kajti tudi med morebitnimi princi, ki čakajo za prvim vogalom, je več takšnih, ki so podobni vašemu možu, kakor onih drugih, ki bi zamižali ob nadštevilnih kilogramih ter se raje, zaljubljeni do ušes, topili ob vaši duši.