Odnosi: Namesto pozdrava le daj to, daj ono!

Objavljamo pismo bralke, ki opaža, da se otroci vračajo domov, le da bi kaj dobili, vnukinja pa nima nikogar, ki bi jo pocrkljal.

Objavljeno
16. november 2015 18.13
Milena Miklavčič, Nedelo
Milena Miklavčič, Nedelo

Z možem sva vse življenje trdo delala, se marsičemu odpovedovala, da sva lahko zgradila dom za družino, otrokom pa omogočila študij in marsikatero dobrino. Mislila sva, da se nama bo dobrota vračala z dobroto, a sva se zmotila. Vsi trije imajo službe, mislim, da jim nič ne manjka. A se domov vračajo le zato, da bi še kaj dobili. Namesto pozdrava slišiva le daj to, daj ono. Zad­njič je snaha jokala, da nimajo za kruh, potem pa izvem, da je šel denar za organizacijo praznovanja njene okrogle obletnice, na katero je povabila več kot 50 ljudi. Ne vidim nobene hvaležnosti, srčnosti, skromnosti. Da bi kdo od njih cenil to, kar imajo? Najstarejšemu sem pet let pazila vnukinjo, pogosto je bila pri meni tudi ob koncu tedna. Danes pa rečejo, da je bila to moja dolžnost. Snahe so vse visoko izobražene, a brez srca, zlasti za lastne otroke. Mož trdi, da jih bodo uničile, ker so tako stremuške. Vnukinja, ki ima petnajst let, se, kadar sva sami, stisne v moje naročje in mi pripoveduje stvari, ob katerih mi gredo lasje pokonci. Ko se razideva, jočem, ker vem, da doma nima nikogar, ki bi jo razumel in pocrkljal. Včasih bi najraje kričala od bolečine, a sem tiho. Sem pa napisala pismo vam. Upam, da ga boste prebrali.

Jožica


***

Milena svetuje:

Današnje mlade generacije gledajo na vašo, ki je odraščala v zgodnjih petdesetih prejšnjega stoletja, z drugačnimi očmi, kot bi si vi želeli. Ne rečejo zaman, da morajo mladi in starejši živeti vsak zase! Potomci težko razumejo, če sploh, da sta z možem živela v pomanjkanju, ker sta želela, da bi bilo njim nekoč bolje.

Bili ste navajeni, da so vam vaši starši po eni strani pomagali, po drugi pa jim niste smeli ugovarjati, tudi če so se motili. Današnje generacije so v tej komunikaciji bolj svobodne in jim ne pade na pamet, da bi molčale, če jim kaj ni prav. Niti pred starši. Ko ste bili mladi, se skoraj ničesar ni dalo kupiti, vse, kar ste želeli imeti, ste morali narediti sami. Zato vas boli, ker se vam smejijo, ko omenjate, da ste pri gradnji hiše nekaj sten celo sami pozidali. Veste, saj otrokom ni zameriti. Na vaše garanje gledajo skozi oči 21. stoletja, ki bi dejanja, značilna za stare čase, zdaj s pomočjo inštitucij in inšpektorjev vseh sort v kali zelo hitro zatrlo.

Žal pa imate nekako prav pri razmišljanju, kakšno bi moralo biti otroštvo, da bi mu rekli srečno. Zdaj, ko starši postavljajo znanje in izobrazbo na prvo mesto, pozabljajo, da njihovi potomci niso avtomati, v katere bi metali vedno nove in nove informacije, jih pošiljali od ene izobraževalne inštitucije do druge, da bi ja bili uspešnejši od vrstnikov. Pri takšnem ubijalskem tempu pogosto zmanjka časa za pogovore, čustva, za toplino. Vaša vnukinja je dokaz, česa starši z otrokom ne bi smeli početi. Po eni strani po uspešnosti prekaša vrstnike, po drugi strani pa se počuti prazno, neljubljeno in odveč, ker zlasti od mame ne dobiva tistega, kar si otrok njenih let želi: topline in ljubezni. Še dobro, da ima vas! Moti vas tudi njihov odnos do hrane, zlasti do kruha. Sami ga nikoli ne zavržete, pri mladih pa se v kanti za smeti najde marsikaj. Neštetokrat ste jih prosili, da bi kruh posušili in ga prinesli enemu od sosedov, ki goji domače živali. Pa vas nočejo slišati. Zelo vas tudi moti, ker ne znajo ravnati z denarjem. Ob mesecu dobijo veliko več kot vidva z možem, pa si ne morejo kaj, da si ne bi stalno izposojali. Včasih vam vrnejo, pogosto vračilo z izgovori prelagajo. Iščete priložnosti, da bi se pogovorili vsaj s sinovi, pa vas odslovijo, češ ne bodi tečna, sanja se ti ne, kako težko je danes življenje.

Z možem bolj slabo spremljate, kaj se dogaja doma in v svetu, na varnem, med štirimi stenami, še zmeraj živite obdani z vrednotami, ki so vam jih vcepili v glavo vaši starši. Vse, kar je novega, odklanjate, ker je skregano z vašimi pogledi na svet in življenjem na njem. Ne zamerite mi, draga Jožica, upam, da vas ne bo prizadelo, če si čase, ko so odraščali vaši otroci, zelo na hitro ogledava še z druge plati. Bili ste polno zaposleni, delali ste hišo, mučile so vas denarne skrbi, tri zaporedne nosečnosti ... S sinovi ste se bolj malo ukvarjali, zato ste marsikje zamudili vlak, kar pomeni, da so - namesto vas - sinove vzgajali družba, šola, tudi mediji ... Bojim se, da je to eden glavnih razlogov za številna vaša razhajanja.

Po občasnih srečanjih, na katerih se bolj kot ne prepirate, ste zato prizadeti, ker otroke vedno težje razumete. Če vam na tem mestu svetujem, da bodite prihodnjič raje tiho in potrpite, vas bo neizgovorjeno tiščalo v prsih in izbruhnilo, ko bo najmanj zaželeno. Če vam rečem, da mladim povejte, kar jim, po vašem, gre, se lahko zgodi, da ne bodo več prihajali, ker se jim z vami ne bo ljubilo prepirati. Da bi, tako kot namigujete, spreminjali snahe, vam niti v najbolj drznih sanjah ne priporočam. Nimate pravice do tega. Vi ste tisti, ki imate več izkušenj, več razsodnosti, in to morate uporabiti takrat, ko sami pri sebi tehtate, kaj je prav in kaj narobe. Bodite ljubeči in delajte dobro, če le lahko. Željo - pa naj bo še tako upravičena -, da bi mladim očitali in razlagali njihove napake, pa spravite v zadnjo kamrico svojega srca, obrnite ključ in ga vrzite stran.

Mislim, da pa so - kljub vsemu - vaše pozornosti veseli vnuki. Pretiravanje s krožki in drugimi dejavnostmi, ki zapolnjujejo njihov skoraj enajsturni delavnik, jih lahko zlomi. Ker pa so vajeni, da se na poti iz šole, na treninge, v glasbeno šolo in podobno ustavijo pri vas, jih le pocrkljajte. Lahko ste - kakor se za zlate babice spodobi - njihova zaupnica, topla rama, lahko jim tudi pripovedujete zgodbe iz svoje mladosti, iz katerih bodo na nevsiljiv način spoznavali prastare vrednote, ki bi morale biti še zmeraj aktualne - pa niso. Potem naj se sami odločajo, ali jim bodo sledili ali ne.

***

V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.

Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena svetuje)