Odnosi: Ne dovolite, da vas žalijo

Objavljamo pismo bralke, ki na poti do izobrazbe od staršev ni prejela nobene podpore, ampak celo žaljivke.

Objavljeno
27. julij 2017 18.15
Milena Miklavčič
Milena Miklavčič

Pismo bralke: Stara sem 66 let, zaradi spleta različnih okoliščin se nisem nikoli vezala, niti nimam lastnih otrok. Bila sem nezakonska, moja mama se je pri mojih treh letih poročila, dobila sem sestro, ki je v naši družini postala središče sveta, jaz pa sem bila nekakšna Pepelka. Po očetu sem podedovala tudi nekatere izrazite lepotne »hibe«, iz katerih so se norčevali tako sošolci, učitelji kot moji domači. Brez kakršnekoli pomoči sem doštudirala, še zmeraj delam v poklicu, ki mi je pisan na kožo. Sestra se je še zelo mlada poročila, in to z mojo osnovnošolsko ljubeznijo. Rodila je tri otroke, a jih je zanemarjala. Najina mama jim je bila mama, ko so nadaljevali šolanje, sem to vlogo prevzela jaz. Ni mi bilo težko, saj so bili (in so še) krasni otroci. Mislim celo, da se z menoj bolje razumejo kot z lastno mamo. Sestrin mož se zadnje čase z različnimi izgovori večkrat ustavi pri meni. Vsakokrat tarna, kako hudo mu je, da je sestra slaba gospodinja, da ga zanemarja tako čustveno, seksualno kot tudi sicer. Moram reči, da je moja osnovnošolska ljubezen že zdavnaj izginila, bojim pa se, da si on predstavlja, da sem še zmeraj zagreta zanj. Pogosto si tudi izposoja denar ali pa pričakuje, da mu bom pripravila kaj za pod zob. Ob njem se ne počutim sproščeno, ker ne vem, kaj ima za bregom. Irena

Milena svetuje: Če dovolite, bi najino kramljanje začela s stavkom, ki ste ga v pismu (ne)hote zapisali, in to že na začetku, ko ste predstavljali svojo družino. Vaša mama je imela navado reči: »Grde punce gredo študirat, lepe pa študiranega ujamejo in se z njim poročijo.« Besede me spominjajo na še starejše čase, tiste izpred 70 let in več, ko so dekleta, ki niso bila »lepa« oziroma so imele kakšno hibo, pošiljali v samostane, najpogosteje pa so ostajale doma – za deklo. Imeli ste še srečo, da so vam starokopitni starši sploh pustili, da greste študirat. Žal pa so vam pred tem vtepli v glavo občutek manjvrednosti, ker ste menda imeli malo večji nos. Čeprav v novem okolju pomanjkljivosti, zaradi katere ste bili polni kompleksov, niti opazili niso, ste bili zmeraj nekje v ozadju, sramežljivi, ponižni in s sklonjeno glavo. Tudi tedaj, ko se je vaš šolski princ iz pravljice poročil z vašo sestro, ker je bila pač »lepa«, mu niste zamerili. Še huje: menili ste, da se je odločil prav. Čeprav ste v življenju dosegli več kot le »marsikaj«, v vas še danes tiči preplašena in negotova ženska z najmanj dvema maskama: z eno – zelo prijazno in tudi samozavestno, ki jo kažete v ordinaciji – in drugo, ki jo uporabljate tedaj, ko ste doma, z družino, sami s seboj. Ne morete iz svoje kože: to presneto manjvrednost pestujete in negujete v svoji duši, zato ne znate ubežati ponižanjem, ki ste jim v krogu širše družine priča ob vsakem srečanju še danes.

Še meni ni vseeno, pa vas osebno ne poznam, ko vidim, da se sploh ne zavedate, kako izjemni ste. Nihče od vaših bližnjih ni niti s prstom mignil, da bi vam pomagal na poti do izobrazbe. Še huje: ker doma niste niti povedali, kdaj ste diplomirali, so bili še dolgo po tem, ko ste že delali v svojem poklicu, prepričani, da ste še zmeraj ena »nepomembna zobna asistentka«. Družina vaših uspehov sploh ne vidi, verjetno zato ne, ker jim nenehno prihajate pred oči z upognjenim hrbtom. Če se sami ne cenite, ne morete pričakovati, da vas bodo drugi.

Zaman tudi upate, da se bo spremenila mama oziroma da bo »spregledala«. Takšna, kakršna je, bo ostala do sodnega dne. To, da ste nezakonski, da jo je pustil moški na cedilu, se je v njeno srce toliko zacementiralo, da nobena, še tako dobronamerna beseda ne pade na plodna tla, ampak na beton.

Ali bo zelo bolelo, če zapišem, da ste za svojo ranjeno dušo mičkeno krivi tudi sami? Ne predstavljam si, kako lahko dovoljujete, da ste med tistimi, ki bi vas morali ljubiti, zmeraj tarča nesramnih dovtipov. Še več: psihično nasilje dopuščate, češ, saj si ga zaslužim, kaj pa sem nezakonska, kaj pa imam velik nos.

Še sreča – hvala nebu in vsem svetnikom – da so bili nečaki drugačni, da so se še pravi čas med vami spletle zelo tesne vezi. Obiskovali so vas med počitnicami, k vam so se preselili, ko so študirali. Ljubite jih, kot bi bili vaši. Drznem si reči, da upam, da ne zato, ker jih je zaplodil vaš osnovnošolski princ, temveč zaradi njih samih.

Na dolgo in široko opisujete, v kako »težkih« razmerah živita sestra in svak. In?! Kaj potem?! Ste vi krivi, da imata dve levi roki in da sta ljubitelja alkohola? Niste. Dokler bosta imela dovolj denarja za pivo in cigarete, ne potrebujeta matere Terezije – torej vas, da jima plačujete račune. Več »prstov« ko jima boste nudili, bolj verjetno vas bosta grabila za celo roko.

Kaj bi naredila na vašem mestu? Niti en sam samcat dan ne bi več poslušala svakovega nakladanja in jamranja. Nima vam kaj razlagati o seksualni nepotešenosti, vas pa to tudi nima kaj brigati. Če mu je tako hudo in težko na svetu, naj z ženo vzameta usodo in pamet v svoje roke. Kakor sta si postlala, tako pač ležita. Prav tako ne bi več dovolila mami, ne glede na to, da jih šteje že 87, da vas žali in na vas gleda zviška. So trenutki v življenju ljudi, kot ste vi, ko vam nekdo mora povedati, da tudi starši delajo napake in da ni treba, da njihovi otroci te napake do sv. Nikoli prenašajo in odpuščajo.

Prav tako bi vam svetovala, da domačim odločno poveste, da žalitev ne boste več prenašali. Domov, v levji brlog, se vračajte le v primeru, če se bodo začeli drugače obnašati. Prav tako vam polagam na srce: bolje bo, da denar, ki si ga od vas izposoja svak, nakažete kakšni dobrodelni organizaciji.

Zelo bi bil dobrodošel tudi obisk pri strokovnjakih, ki bodo znali ustrezno poskrbeti za dvig vaše samozavesti. Nujno ste tega potrebni.

Drži, da boste v vaših letih težje našli partnerja, a poskusiti ni greh. Vendar to storite šele po tem, ko se boste znebili bremen, ki vas že vse življenje tlačijo k tlom.

Vse dobro vam želim in res bom vesela, če se mi še boste kdaj oglasili.

***

V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.

Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena svetuje)