Tiskane izdaje
Vprašanje:
Spoštovana gospa Milena,
Vaše odgovore berem že od samega začetka, tudi zato, ker sem upal, da bodo kdaj opisane podobne težave, kot so moje. Lepo bi vas prosil, da tudi meni svetujete, kaj naj naredim. Ker nisem dobil službe, sem se vpisal na magisterij, s študijem nimam težav, kar pa je pravzaprav edino, s čimer se lahko pohvalim. Že štiri leta prijateljujem z dekletom, lahko rečem, da sem nor nanjo, a kljub temu me spravlja v obup, ker sva si v marsičem kot noč in dan. Ves teden sem se trudil, da zapišem samo tisto, kar najbolj bode v oči. Jaz sem zelo priden študent (povprečje 9,4), ona že drugo leto počiva, ne ve, kaj bi, v tretjem letniku razmišlja celo o zamenjavi študijske smeri. Jaz zelo aktiven (šport, priložnostna dela, igranje v gledališki skupini), ona računalnik, trije psi, čvek s prijateljicami. Zadnje mesece trdi, da je v depri, v najini družbi pa mi odkrito skače v hrbet s kakšnimi čudnimi pripombami na račun mojega študija. Ko sva potem sama, je spet vse OK. Najbolj pa me jezi, ker je do 11. ure dopoldne sploh ne smem motiti, ker spi. Včeraj mi je prekipelo in mi je ušlo, da je lena in da mi to ni všeč, nakar je sledila užaljenost, grozen telefonski klic njene mame in zdaj se mi sploh noče oglasiti, da bi se pogovorila. Res jo imam rad, imava precej skupnega, oba rada ustvarjava na lutkovnem področju, hodiva na prireditve, bereva. Kadar se ji zljubi, je nezamenljiva v vseh pogledih, žal so takšni trenutki bolj redki. Lepo vas prosim, pomagajte mi, ker ne vem, kaj bi.
Primož
Odgovor: Težave, ki jih imate, dragi Primož, so mi bile sprva nenavadne, zato sva se slišala še po telefonu. Imela sem tudi občutek, da me s svojimi »drugačnimi problemi« želite vleči za nos, a zdaj verjamem, da ni tako. Sem si pa vzela čas in malo povprašala še tu in tam. Zgodbe, ki sem jih slišala, so bile – vsaj nekatere – nevarno podobne vaši, druge spet so, hvala bogu, pričale, da obstajajo tudi mladi, ki so drugačni, željni znanja, z voljo do življenja, ustvarjalni, delovni. Ki ne obupajo takoj, če se jim zlomi noht. Težave, ki jih imate vi, so bolj ali manj značilne za oba spola. Tudi Tanja, ki mi je poslala zelo podobno pismo, kot je bilo vaše, ne ve, kaj bi s fantom, ki se je letos vpisal na fakulteto zgolj zaradi statusa, da lahko žurira in uživa. Vmes – če se mu ravno zljubi – malo »pokelnari«, da ima za žepnino, drugače pa zabija čas z igricami na internetu in s svojo klapo.
Doma denarja nimajo na pretek, a za sina se ga očitno še zmeraj najde. Kaj reči mami Samanthi, ki piše o hčeri, ki ni naredila srednje šole, nekaj časa se je v znanem trgovskem centru poskušala kot trgovka, a je odnehala, ker je »vse brez veze«? Kako potolažiti neko drugo mamo, njena hči že tretje leto zapored zaman poskuša priti med izbrance na neki umetniški akademiji. Leta tečejo, ona pa sedi doma in sanjari o tem, kako bo nekoč slavna. Kaj naj naredi mama, ki mora skrbeti še za vnukinjo, saj nima srca, da bi jo pustila samo, ker njena hči vse prerada žurira in poseda po lokalih, namesto da pri skoraj tridesetih poskrbela zase in za svojega otroka? Primerov mladih, ki že dolgo niso več otroci, a so pozabili odrasti, je še nič koliko.
Tisti, ki so za povrhu razvajeni, niso v breme le družini, družbi, ampak tudi sebi in odnosom, ki jih želijo zgraditi. Najbolj me razjezi, ko se oglasijo različni dušebrižniki in jih zagovarjajo, češ taki so zato, ker so časi kruti, ker ni dela, ker ni možnosti za normalno življenje in podobno. Zakaj pa se lahko tisti drugi, ki jim občutek odgovornosti še ni zakrnel, znajo (ali to vsaj poskušajo) postaviti na lastne noge? Pa nimajo zmeraj vsega na pladnju. Prelagati odgovornosti na ramena očkov in mamic je res zadnje, kar si mlad človek sme privoščiti. Zmajujem z glavo, ko se mame hvalijo, kako krasne frendice so svojim hčerkam. Ne zavedajo se, da se na dveh stolih preprosto ne da sedeti: ali si mama ali prijateljica.
Oboje hkrati, vsaj dokler otroka vzgajamo in ga preživljamo, je težko izvedljivo. Tudi stare mame niso več to, kot so bile nekoč, saj tarnajo, da so njihove mršave vnukinje še zmeraj predebele. Ne vem, kje imajo pamet starši vaše deklice, da dopuščajo njeno dopoldansko lenarjenje. Zamižali so na obe očesi, ko ni obiskovala predavanj, ker se jim je menda smilila. Res ste morali biti zaljubljeni, da ste si sredi dneva vzeli čas in ji nesli kaj za pod zob, da ne bi bila lačna. Če bi bila moja, bi verjetno shirala od lakote, ker jaz česa podobnega ne bi naredila niti v najbolj morastih sanjah. Mar se niste nikoli razjezili, ko vas je potem napodila, češ da pridejo prijateljice, da si mora urediti nohte, pa make up, pa iti pogledat novo kolekcijo oblačil, ki so jo dobili v najljubši trgovini?
Mnogi – tako kot tale vaša gospodična – iščejo izgovore za lenobo tudi v depresiji. Biti v depri je zdaj modno in priročno. Bleferji hkrati delajo veliko krivico vrstnikom, ki imajo resnične težave.
Kakor slišim, podobno trpi še marsikateri fant vaše starosti. Moda puhloglavosti se je kot nezaželen virus razširila tudi k nam. Kako drugače bi si razlagali navade vaše deklice, pa nepojmljiv naval na različne talente in podobne oddaje, pa brez števila revij, ki svoje bralke slepijo s sanjskimi bedarijami kot po tekočem traku? Še niti ne tako dolgo nazaj smo vtepali otrokom v glavo, da morajo biti pridni, pošteni, delovni. Poležavanja ni nihče prenašal. Žal mi je zmanjkalo prostora, da bi objavila tudi tisti del vašega pisma, ko opisujete, kako oče pride po hčerko, ki spi pri vas, celo sredi noči, če si ona tega zaželi. Ostala sem brez besed. Da so starši vaše deklice res malo trčeni, dokazuje tudi telefonsko zmerjanje njene mame. V vajine drobnarije se nima kaj vtikati, še manj vpiti na vas z neprimernimi izrazi. Amen. Pika. Močno se bojim, da ljubezensko razmerje, ki ga imate, ni zdravo, čeprav ste nori na deklico.
Predstavljate si, da bi z njo – po kakšnem naključju – nekoč zaživeli skupaj. Na lastne otroke ne bi utegnili niti pomisliti, saj bi imeli že s partnerko preveč dela. Za povrhu bi si nakopali za vrat njeno mamo, ki bi vam gledala pod prste, ali ste dovolj dobri za njeno najdražjo hčerko ali ne.
Skratka, dragi Primož, pamet v roke in iščite kaj bolj prizemljenega, manj egoističnega. Po možnosti brez pokroviteljskih in pretirano skrbnih ta starih.
