Tiskane izdaje
Pismo bralke: Stara sem 60 let, samohranilka, imam krasnega sina, ki se je nedolgo nazaj z dekletom odselil na svoje. Moja mladost je bila vse prej kot rožnata. Mama je bila dominantna, znala je obvladovati svojega moža, sestro in tudi mene. V otroštvu nisem doživela nobene spodbude, ljubezni. Nikoli ni pokazala najmanjšega veselja, ko je pogledala naju s sestro. Skrbela je le za svojo zunanjo podobo. Kadar sem ji pozneje, ko sem bila že v puberteti, kaj odgovarjala, me je postavila na hodnik. Pri tem pa je nenehno žrla očeta, ki ga je imela zgolj za to, da je domov prinašal denar. Pri dvajsetih je sestra psihično zbolela, morala je na zdravljenje v Polje, kamor se je tudi pozneje večkrat vračala. Ob vsem, kar smo v družini doživljali, je lomilo tudi mene, saj sem večkrat padla v depresijo. S sestro sva zdaj stari 60 in 61 let, mama je ostarela, sestra je v zavodu, jaz pa ne morem in ne morem obiskovati mame, ker me še zmeraj, če ji le dam priložnost, psihično zlorablja.
Sin ima babico rad in me ne razume, zakaj ne grem k njej. Zelo mi je hudo, v sebi nosim veliko bolečine, moram povedati, da prav tako nikoli nisem imela moškega, ki bi mi izkazoval ljubezen. Kljub vsemu, kar sem v življenju hudega doživela, poskušam biti močna. Aktivna sem na različnih področjih, tablet ne jemljem več. Sin bi rad videl, da bi se vsi imeli radi, zato vztraja, da se pomirim z babico. Sonja
Milena svetuje: Draga Sonja, ko bi le lahko, bi vas stisnila v objem in vam povedala nekaj lepih, prisrčnih besed! Četudi vem, da ne bi ničesar spremenile, bi vam pa dale vedeti, da v stiski, ki ste jo opisali, niste sami. Zelo razumem vašo zgodbo, vašo bolečino. Morda celo bolj, kot si mislite. Podobna pisma, kot je vaše, se kopičijo že vrsto let. Ne predstavljam si, koliko travm nosimo v sebi prav zaradi tega, ker nas okolje dobesedno sili, da, ne glede na ceno, upoštevamo civilizacijske norme, ki po eni strani tam, kjer v družini vladata ljubezen in spoštovanje, delujejo pozitivno in prinesejo veliko dobrega, v družinah, kjer je že tako in tako vse narobe, pa tudi veliko krutega in zelo bolečega. Iz preteklosti, ki je pogosto ne poznamo dobro – vsaj lastne ne –, se nismo kaj prida naučili. Otroci, ki so bili ne le psihično zlorabljeni kot vi in sestra, temveč tudi spolno, je bilo in je še vedno odločno preveč. Žrtve – namesto da bi jih okolica razumela in jim pomagala – živijo pod nenehnim pritiskom, češ »mama je ena sama«, ali pa se jim nasilno vtepa v glavo četrta božja zapoved »spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji«. Družba dobesedno trpinči tudi tiste uboge otroke, ki jih sicer staršem odvzamejo in jih dajo v rejo, saj jih hkrati silijo, da morajo te iste starše, ki si tega imena ne zaslužijo, obiskovati in jih ljubiti. Človek je še do psa in mačke bolj milosten kot do teh otrok, ki jih zaznamujemo za vse življenje.
So bile, so in bodo ženske – podobno kot vaša mama –, ki za materinstvo nimajo nobenega občutka. Čas bi že bil, da se tega žalostnega dejstva začnemo zavedati. Kakor je nemogoče partnerja prisiliti, da bi nas ljubil, tako je nemogoče takšno mamo, ali očeta, prisiliti, da bi ljubil svojega otroka. Več kot bridka je zgodba neke deklice, ki je sicer živela pri rejnikih, a je vsakič, ko je morala obiskati mamo, znova začela močiti posteljo. Niso zalegle ne prošnje rejnikov ne njene solze. Morala je k mami! Nečloveški zakoni, ki jih imamo, ubijejo marsikatero dušo in jo pohabijo do neprepoznavnosti.
Zakaj vam to pripovedujem? Po eni strani zato, da boste videli, da v svojih težavah niste sami, po drugi pa zato, ker želim, da vztrajate! Ne dovolite, da bi vas kdorkoli, četudi vaš sin, silil v kalupe, v katerih bi se počutili, kot da so vas pahnili v ječo! Imate vso pravico, da mame nikoli več ne obiščete, z njo lahko – v svoje dobro – popolnoma pretrgate stike! Saj vendar niste mazohist, da bi uživali, če vas nekdo, četudi najbližji, muči in vam zadaja rane! Mar ni 60 let več kot zadosti gorja, ko se je izživljala nad vami in vas mučila!? Naredite temu konec, a na takšen način, da bodo vsi bližnji vedeli, da je to vaša zadnja beseda! Da pa vas bodo razumeli, nujno potrebujejo resnico, in to neolepšano!
Najprej se končno pogovorite z mamo. Povejte ji, da vas njen način obnašanja boli, razložite ji tudi, da ne želite pristati v Polju, kjer je že vaša sestra. Mama naj končno, če ima še kaj srca, začne razmišljati, da je njeno psihično nasilje nad vami in sestro, tudi nad možem, povzročilo že preveč gorja. Naj vam ne bo mar, če bodo tekle krokodilje solze ali če bo poskušala krivdo za vaše ranjeno srce prevaliti na vas same. Pogovor naj bo konkreten, brez nepotrebnih očitkov in lažne sentimentalnosti. Povejte mami, da boste z njo pretrgali stike, če se ne bo spremenila. Bodite odločni, ker le tako ji boste dali vedeti, da mislite resno.
Ne morete računati, da se prebudila družba kot takšna in kaj naredila v tej smeri. Z lahkoto priznamo in o tem tudi na dolgo in široko razpredamo, da nam povzročajo gorje otroci, še zmeraj pa nismo sposobni, da bi se pogledali v ogledalo in priznali, da obstajajo starši, ki si tega plemenitega naziva ne zaslužijo.
V pismu ste sina zelo pohvalili, in če je res tak, kot pravite, da je, vas mora razumeti, predvsem pa upoštevati vašo bolečino in strahove. Ni prav, da vas sili v nekaj, kar vam prinaša bolečino in do česar čutite velik odpor. Razumeti mora, da je imel on lepo otroštvo tudi zato, ker ste sami preveč trpeli in niste želeli, da se zgodovina ponavlja. Žalostno dejstvo je, da se mnogi nasilneži do drugih kažejo kot zelo prijetni in prijazni, s takšnim igranjem marsikoga zapeljejo.
Zelo sem vesela, da ste že tri leta brez zdravil, da ste zdravi, da ste danes močnejši, kot ste bili nekoč. Ne dovolite, da bi takšno s trudom pridobljeno ravnovesje kdorkoli podrl. Uprite se maminemu terorju in razložite sinu – z vsemi podrobnostmi vred –, naj se s svojimi pritiski ne igra z vašim zdravjem in dobrim počutjem.
***
V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.
Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena svetuje)
