Tiskane izdaje
Pismo bralke: Še nekaj mesecev in bom praznovala 45. rojstni dan. Življenje mi prizanaša s problemi, s katerimi se ubadajo vrstniki. Vrsto let sem živela doma, bila pridna, a tudi zelo lena punčka, se učila (kolikor sem se), brala, jadrala, smučala, potovala, bila mamina najboljša prijateljica in očkova mazica, predvsem pa sem na veliko uživala. Pred malo več kot petimi leti mi je znanka po nekem celonočnem žuru zabrusila, da živim kot totalni luzer. Četudi sem bila precej pijana, so se mi njene besede vtisnile v spomin in me začele žreti. Kot edinka sem dobila vse, česar sem si zaželela. Če mi služba ni bila všeč, sem jo pustila, saj se ob moje odločitve nihče ni obregal. Še pri štiridesetih sem upoštevala zgolj sebe in svoje potrebe. A znankini očitki so me streznili. S piedestala sem telebnila na realna tla in prvič v življenju videla sebe kot eno navadno zgubo in družbeno zajedavko. Odločila sem se, da grem na svoje, in to kljub ostremu nasprotovanju staršev. Ni bilo lahko, saj sem se prvo leto še trikrat vrnila k njima. Na vrat na nos sem začela iskati resnega partnerja, a ga v družbi, katere del sem, nisem našla. V življenje poskušam vnesti malo reda, kar je ob dolgoletnih razvadah, ki jih imam, sizifovo delo. Želim si psa, toda po drugi strani vem, da bi se ga hitro naveličala. Ker imam komaj štiri leta skupne delovne dobe, se bojim, da ni nikogar, ki bi me jemal resno. V garsonjeri, v kateri živim, ni skoraj nič mojega. Vse, kar je na dosegu roke, so mi kupili drugi. Sleherna celica mojega telesa životari v upanju na boljši jutri.
Milena svetuje: Vaše pismo je bilo kljub iskreni želji, da v življenju nekaj spremenite, polno imen tistih, ki so – po vašem mnenju – krivi, da ste obtičali v času, ko se vam še zmeraj ne ljubi pobrcati in splavati na rešilni breg. Ob teh »krivcih« sem pomislila na primerjavo, ki jo boste, prepričana sem, zelo dobro razumeli. Predstavljajte si, da se s prijatelji udeležite kolesarskega maratona Franja. Drugi nestrpni cepetajo, kdaj se bodo pognali proti cilju, vi pa, tik pred startom, zagledate udoben stol. Ne morete si kaj: usedete se, zaprete oči in uživate. Še huje: prijatelje, ki vas vabijo, da se jim pridružite, ignorirate. Zdaj pa vas sprašujem: je za to, da maratona niste prevozili, kriv stol ali ste krivi vi, ker ste se raje usedli nanj in počivali, namesto da bi v potu svojega obraza na koncu v cilju zmagoslavno dvignili roke?
Toda sem radoživa optimistka, zato sem prepričana, da vam bo prej ali slej uspelo! Še prej pa bo treba vzorce, po katerih ste živeli 45 let, vreči v smeti! Ne bo lahko, vendar: tudi vzpon na Triglav ni enostaven, pa kljub vsemu toliko ljudi rine nanj!
A to še ni vse, kar bi vam želela povedati. Vzemiva si še nekaj minut in pobrskajva po mineštri, ki ste jo postavili na mizo. Pri zajemanju iz sklede bom iskrena, četudi vam to, morda, ne bo všeč. Niti malo nočem biti podobna tistim, ki samo nekritično božajo, ne da bi kdaj pa kdaj po potrebi namrščili čelo.
Res imate krasne starše, a njihova pretirana dobrosrčnost je enako neprimerna, kot če bi zdravniki nekomu nepremišljeno odrezali zdravi nogi. Mladi se morajo, četudi po sili razmer živijo doma, prej ali slej osamosvojiti in sami skrbeti zase. Lasje mi gredo pokonci ob takšnih starših, ki otroku najprej kupijo diplomo, potem mu zgradijo hišo, nakar ga nežno namestijo še na mehko pernico. Škoda, da se je toliko življenjskih in preizkušenih resnic skozi desetletja porazgubilo! Že predniki so vedeli, da ni nič hudega, če mladi na poti do cilja kdaj »jedo tudi travo«. Izkušnje, tudi neprijetne in zoprne, so tiste, ki gradijo vsakega med nami. Mehka pernica pač ne!
Vam so starši že v srednji šoli dajali denar, ki so ga zaslužili z dnevnicami. Ni ga bilo malo, zato tudi niste čutili nobene potrebe, da bi hitreje doštudirali in se zaposlili ali, bognedaj, ta denar cenili in spoštovali. V malo manj kot dvajsetih letih ste si nabrali komaj štiri leta delovnih izkušenj. Vsako službo ste dosledno pustili, ker vas je delo začelo na smrt dolgočasiti. Kaj je to samodisciplina, se vam, tako pravite, ne sanja. Vse, kar si zaželite, hočete imeti takoj. Ker se to ne zgodi zmeraj, ste kronično žalostni in razočarani. Danes, v času digitalizacije in pritiskanja na gumbe, ko pričakujemo želeno v trenutku, nam je pregovor, da se počasi daleč pride, ne le odveč, tudi nerazumljiv, mar ne?
Hrepenite po spremembah, po resnem fantu, po receptu, kako bi čim prej prišli do več poguma in odločnosti. Želite biti koristni, a ne veste, kako. Da bi začutili »odločilni sunek v duši«, vam ni treba oditi v Afriko ali v kakšne podobne kraje, kjer živijo pomoči potrebni posamezniki, zadošča, če se prijavite za pomoč v katerem od taborov, kjer bodo čez poletje letovali otroci zveze prijateljev mladine, Rdečega križa in drugih, ki skrbijo za tiste, s katerimi življenje ni prijazno.
Dobro se z dobrim vrača, je življenjski moto, ki si ga lahko zapišete v srce. Takšni, kot ste, bi naredili veliko koristnega, če bi z mladimi delili življenjske izkušnje o tem, kaj je prav in kaj ni. Po drugi strani vam bodo zgodbe, ki jih boste slišali, zapolnile bolečo praznino, odkrivale pa marsikaj, o čemer se vam ni niti sanjalo.
Odločitev, kaj storiti, je v vaših rokah! Zavihajte rokave, naj se vaš delovni dan začne že zarana! Vsakega, še tako neopaznega napredka se že vnaprej veselim skupaj z vami!
***
V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.
Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena svetuje)
