Tiskane izdaje
Pismo bralca: Star sem 33 let, za menoj je že ena ponesrečena zveza. Na srečo mi je pri bivši ženi s pomočjo mediacije uspelo, da so najini odnosi znosni, predvsem zaradi obeh otrok, ki ju imava rada in nočeva, da trpita zaradi razveze. Pred dobrim letom sem spoznal dekle (31) in se, na svoje presenečenje, hitro zagledal vanjo. Na začetku je bila zelo prijetna, »za pojest«, če lahko povem bolj po domače. Tudi ona je imela za seboj nekaj daljših in krajših zvez, ki jih je, kot mi je povedala, sama končala. Zadnje čase z nemalo grenkobe ugotavljam, da je mogoče malo lagala. Na lastni koži občutim, da je zelo zamerljiva, rada mi očita stvari, ki jih sploh nisem naredil, sredi pogovora, če se ji zdi, da sem kaj narobe zinil, ugasne telefon, zahteva, da z bivšo ženo ne komuniciram. Mogoče ima le preveč časa, na facebooku »odšteva« minute do mojega prihoda in njene prijateljice čakanje ustrezno komentirajo, kar mi sploh gre na živce. Predlagala mi je, da zaživiva skupaj, vendar odlašam. Moti me tudi, ker se sploh ne zna samozaposliti. Kosilo začneva kuhati skupaj, ko je že pozno popoldne. Lahko si predstavljate, koliko kruha in drugih prigrizkov pojem vmes, preden sedeva za mizo. Pogovarjati se noče, ker trdi, da so pogovori moškemu izgovor, da potem zveza razpade.
Milena svetuje: Dragi Renato, moška pisma so sicer bolj redka, a morda prav zato postavijo kakšno piko na i tam, kjer jo v medsebojnih odnosih včasih pogrešamo. Ko sem se seznanjala z vašimi težavami, sem se nehote vprašala, kakšno pa bi bilo pismo, ki bi ga napisala vaša izbranka. Po izkušnjah, ki jih imam – lahko se tudi motim – bi se glasilo približno takole: »Ne izkazuje mi nobene pozornosti … ne ceni mojih želja, zlasti ne, da kosilo pripravljava skupaj … med kuhanjem nenehno tarna, da je peklensko lačen, potem mi celo očita, zakaj ga nisem skuhala sama, ker sem imela vse popoldne čas ... misli, da je moja ljubezen do njega sama po sebi umevna, ne ve, da si jo mora zaslužiti …«
V bistvu, če me že prosite za mnenje, ki bo odkrito in brez dlake na jeziku, imata oba veliko smolo: vi, ker ste se zapletli z enaintridesetletnico, ki razmišlja kot štirinajstletnica, in ona, ker je prepričana, da vas bo lahko spremenila v kratkohlačnega paglavca. Zunanjemu opazovalcu se zdi, da si eden od vaju besede »treba je ohranjati otroka v sebi« mičkeno narobe razlaga.
Povsem vas razumem, da vam je po stresni ločitvi, ko je šlo marsikaj na nož, godilo, da ste se zagledali v dekle, ki vam je pomagalo, da ste se po kopici mučnih in trpkih trenutkov, ki so zaznamovali vaše življenje, vrnili v dobre stare, »ledik« fantovske čase. Njena želja, da ji vsakih pet minut pošljete kakšen »buci buci« sms, se z njo cmokate na zadnjem sedežu avtomobila, kuhate zgoraj brez, lepite na naključne oglasne deske listke, na katerih piše Lejla, ljubim te, je imela učinek sladke tortice, ki po dolgotrajnem postu sicer prinese v življenje polno žlico »cukra«, vendar se plehkosti tudi hitro preobjemo. Sladkorčki, ki so bili brez vsebine, so vas začeli dolgočasiti. Ob sebi vedno bolj pogrešate žensko v pravem pomenu besede, takšno, ki bi vam zaupala, vas razumela in se z vami tudi pogovarjala. Kadar ste ji namignili, da niste zadovoljni, je bila užaljena. Zaprla se je vase in z vami ni govorila, dokler je niste prosili (zakaj že?!) odpuščanja.
Vseeno pa pravite, da jo imate radi, želite le, da vam da vsaj ščepec tistega, po čemer hrepenite. Smili se vam, zato ne razmišljate, da bi jo pustili, hkrati pa se zavedate, da takšen odnos, kot je vajin, nima prihodnosti. Kaj storiti, da bo volk sit pa koza cela?
Če sem vas prav razumela, ste v vajini zvezi doslej plesali tako, kot je ona želela. Vsak poskus, da bi dodali kaj svojega, je že v kali zatrla z izgovorom, da »si mora moški zaupanje najprej zaslužiti, preden lahko od ženske kaj zahteva in pričakuje«. Ljubezen in medsebojni odnosi, če me že sprašujete, niso supermarket, kjer nekaj dobiš, potem ko plačaš. A ker se vam ni dalo prepirati, ste sprejeli njene precej nemogoče pogoje – po toči zvoniti pa se vam zdi prepozno.
Deklica ima po svoje prav, ko trdi, da so lahko pogovori začetek konca. A ta trditev velja le v partnerstvu, v katerem so bili pred tem redki kot bele vrane. Pesniško rečeno – z ognjem in mečem stojim za tem, da je pogovor v vsakem resnejšem odnosu nujen kot voda ali zrak. Sms-sporočila niso ne tič ne miš. Če bi bila deklica deset ali več let mlajša, bi vam rekla, da ji dajte čas, da je še upanje, da bo odrasla in začela na življenje gledati z drugimi, bolj zrelimi očmi. Pri enaintridesetih letih pa …
Za vami je že ena trpka preizkušnja, ne vidim razloga, da bi na vrat na nos rinili v drugo. Spoznavajta se – a ne le ob kuhanju in sms-sporočilih! Ni nujno, da gre poslej vse po vašem in da takoj padeta v kakšen na smrt resen pogovor, ne! Takšno komunikacijo začnita s čim lahkotnejšim, sproščujočim. Tudi če bo tema dopust ali pač nakupi, mehiške nadaljevanke, knjige, Evrosong, lepote Slovenije in podobno, naredite vse, da bodo besede spontane, iskrene, da bodo prihajale od srca. Prej ali slej se vam bo odkrila globina oziroma plitkost njene duše, hkrati pa boste spoznali, ali je most, ki se gradi med vama, dovolj trden in varen, da si bosta po njem stopila naproti.
***
V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.
Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena svetuje)
