Tiskane izdaje
Pismo bralca: Skoraj devet let sem živel kot v pravljici. Poročen sem z žensko, ki jo še zmeraj ljubim, imava dva otroka, s taščo in tastom nobenih težav. V njuni hiši sva si uredila mansardno stanovanje, žena sicer dela le po štiri ure, a nama po finančni plati nič ne manjka. Nikoli se nisem izogibal gospodinjskemu delu, tudi otrokoma, ki sta precej razvajena, se maksimalno posvečam. Tašča mi je že neštetokrat dejala, da si boljšega zeta ni mogla želeti. Pred tremi leti sem imel več preiskav, ker so sumili, da imam raka na modih, a se je potem vse dobro razšlo. Kakšne tri ali štiri mesece mi res ni bilo do spolnih odnosov, ker sem potreboval čas, da sem se znebil pošastnega strahu, ki se mi je zalezel pod kožo. Posteljni »mrk« je ženo toliko spremenil, da se me je začela izogibati tudi potem, ko sem bil spet »pri stvari«. Imela je čudne izgovore, med drugim je govorila, da se boji, da bi se še ona nalezla moje »bolezni«. Njene besede so me zelo potrle. Niti v najbolj drznih sanjah si nisem predstavljal, da je v času, ko sem bil v bolnišnici, hodila »na kavo« z drugim. Prejšnji teden se je preselila v eno od praznih sob, češ da najin zakon nima več ne vsebine ne smisla, da potrebuje čas za razmislek. Tudi sicer takšne stresa, da me je sram, ko jo poslušam. Martin
Milena svetuje: Težave – vsaj nekatere, ki ste jih naštevali – so na prvi pogled povsem vsakdanje in prej ali slej doletijo malodane vsako družino. Žal so takšni časi, da se je tudi rakavim boleznim težko izogniti. Našo družino so obiskale dvakrat, prvi obisk se je žalostno končal, a so nas boleče in trpke izkušnje še bolj povezale med seboj. Mirne duše lahko rečem, da znamo še bolj ceniti življenje, družino in ljubezen, ki jo čutimo drug do drugega.
Bojim se, da je vaš vsakdan daleč od pravljice, v katero verjamete. Morda ima le žena v sebi nekaj pravljičnega, saj se obnaša kot princesa na zrnu graha, rečeno po domače: zelo je razvajena. Z vami, to veste, poskušam pokramljati odkrito in brez dlake na jeziku, zato upam, da ne boste jezni, če zapišem, da se mi zdi, da je bil zanjo zakon »lušten« zgolj toliko časa, dokler še ni bilo otrok in dokler niste vi zboleli. Po opisu različnih dogodkov se zdi, da so se prve razpoke pojavile že tedaj, ko sta prijokala na svet dvojčka. Kljub vaši nesebični pomoči se je znašla pod bremenom, ki mu ni bila najbolj kos. Na pomoč so priskočili njeni starši in babica, ki so – zlasti dojenčico, ker je bila precej zahtevna – več kot leto dni v naročju nosili sem in tja, ponoči in podnevi. Ko ste bili v službi, je gospodinjil tast, da si je mlada mamica lahko odpočila od vsega hudega in napornega, kar s seboj prinašajo otroci. Stari in mladi ste skupaj hodili tudi na dopust, kjer je bilo dela zmeraj čez glavo. Enkrat na teden je imela žena prost dan za druženje z dekleti. Če se ji je kdaj izmuznil iz rok, je bil ogenj v strehi. Nekje mimogrede omenjate, da se vam je pogosto zdelo, kot da je tašča mati vajinih otrok. Dragi Martin, če je vse res, kar ste napisali, lahko mirne duše zapišem, da se vam ni le zdelo – v resnici je (bilo) tako! Razmišljam: kdo ve, kako bi se v zakonu zasukalo, če bi živela stran od njenih staršev in starih staršev, ki svoji hčerki oziroma vnukinji nenehno onemogočajo, da se postavi na svoje noge? Imeti štiriindvajset ur na dan okoli sebe polno služinčadi, ki priteče, da le mignemo s prstom, je po eni strani res pravljično, po drugi pa pogubno! Kljub temu je vaša žena še zmeraj nenehno utrujena … od česa že?! Pa kaj potem, če malčka kdaj jočeta! Naj se navadita, da odrasli niso kužki, ki prirepkajo, ko povzdigneta glas! Pa kaj potem, če v stanovanju vlada anarhija! Svet se zato ne bo podrl! Pri štirih letih, kolikor sta malčka stara, bi že morala imeti svoj red, že zdavnaj bi ju morali naučiti, če ne drugega, vsaj pospravljati za sabo. Zvečer morata iti v posteljo ob približno enakem času, in če se pri tem dereta kot jesiharja – se pač naj! Dva ali trije večeri bodo res pretirano glasni, potem pa bosta sama ugotovila, da z izsiljevanjem ne bo nič. Pri teh letih je že skrajni čas – ker sta tako in drugače zdrava –, da nehata kakati v plenice. Prav tako ju navadite, da bosta za mizo jedla sama. Noben začetek ni preprost, vajina otroka pa sta zaradi razvajenosti, ki je, kot kaže, nalezljiva, kljub velikemu številu služabnikov, zelo zanemarjena.
Zdaj pa se posvetiva še konkretnemu odnosu z ženo. Kar je storila v času vaše bolezni, je bilo zelo grdo. Verjetno se res ni šalila, ko vam je zalučala v obraz, da se ji zaradi bolezni gnusite in da je izgubila ves »apetit«, da bi še kdaj šla z vami v posteljo. Nihče je ni vzgajal v odgovorno osebo, ni ji povedal, da drugim ne koplješ jame, ker nikoli ne veš, kdaj boš sam padel vanjo. V zakonu smo s partnerjem povezani v dobrem in slabem, kar pomeni, da se je treba za ljubljeno osebo kdaj tudi žrtvovati, ji stati ob strani, ji pomagati in jo podpirati. Žena pa vas je v najtežjih trenutkih zavrgla na podoben način, kot otrok zavrže polomljeno igračo. Brez kančka slabe vesti si je našla drugega, in da bi bila zmešnjava popolna, je krivdo za »kofetkanja« zvalila na vas.
Kaj storiti, kako odpustiti in pozabiti? Strokovnjaki, ki se ukvarjajo z družinsko terapijo, pravijo, da se da rešiti marsikaj, če sta, seveda, oba partnerja za to, da ostaneta skupaj. Najprej pa bo treba ženi pomagati odrasti, da bo sama spoznala, da je egoizem, ki jo še zmeraj prežema, zadnje, kar si lahko v zakonu privošči.
Toplo bi vam svetovala, da si izberete primernega družinskega terapevta. Biti boste morali močni in odločni in nikar se ne tolažite, da bosta tašča in tast na vaši strani. Ne bosta. Če bo terapija uspela, če bosta z ženo po kakšnem čudežu ostala skupaj, pojdita na svoje!
Pa še nekaj bi rada dodala za konec. Strašno sem vesela, da bi za ohranitev zakona naredili vse, kar je v vaši moči. Vseeno pa ne rinite z glavo skozi zid. Srca in čustev se včasih, žal, ne da pričarati, pa če bi si še tako želeli.
***
V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.
Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena svetuje)
