Tiskane izdaje
Pismo bralke: Zmeraj sem si želela, da bi me življenje, če me že mora, premetavalo sem in tja v mladosti, ko sem imela dovolj energije in poguma. Žal ni bilo tako. Prvih štirideset let je bilo zelo lepih, imela sem pridnega in dobrega moža, nič mi ni manjkalo, bila sem le malo preveč popustljiva pri hčerkah, saj sta me obe pustili na cedilu. Starejša se je odločila, da sploh ne bo imela družine. Je zelo ambiciozna, rada potuje, ni ji dosti mar ne zame ne za očeta. Najmlajša je njeno nasprotje. Že pri šestnajstih je zbežala od doma, ker ji z možem nisva dovolila, da bi kadila. Čeprav je bila odlična učenka, je pustila šolo in se zaposlila kot natakarica. Ne morem povedati, koliko noči sem prejokala zaradi nje! Pri dvajsetih se je poročila z moškim, ki jo je pretepal, ji kradel denar in jo maltretiral. Sina, ki se jima je rodil, sva vzgajala z možem. Potem se je ločila in vnovič poročila z nič boljšim, kot je bil prvi. Tudi oba vnuka, ki sta se rodila v tem zakonu, sta nazadnje pristala pri meni. Vse tri sem vzgajala z veliko ljubezni, imeli so zelo lepo otroštvo, zdaj so že v srednji šoli in zelo smo ponosni nanje! Pred časom je njihova mati pustila partnerja (katerega po vrsti, ne vem, ker ne štejem) z željo, da se vrne domov, ker nima kam iti. Po komaj nekaj tednih smo ugotovili, da smo naredili napako. Zaradi njenega nemogočega obnašanja je v hiši nastal kaos. Njeni otroci, moji vnuki, me prosijo, naj ji rečem, da se vrne tja, od koder je prišla. A hči se mi smili, res ne vem, kaj naj storim.
Milena svetuje: Pismo, kakršno je vaše, je pretresljivo tudi zato, ker razgrinja zakulisje sodobnega časa, skrito za zunanjo, zelo negovano fasado, ki prepričuje mimoidoče, kako idealno se imamo za domačimi stenami.
Vaše izkušnje bodo marsikomu zvenele domače: hčerki ste vzgajali zgolj z lepo besedo, nikoli ju niste kaznovali, kaj šele, da bi jima postavljali meje. Želeli ste, da bi odraščali drugače, kot ste vi, saj ste imeli zelo stroge starše. Časa za učenje takrat, po drugi svetovni vojni, ni bilo na pretek, morali ste delati od jutra do mraka, pa mama še ni bila zadovoljna z vami. Bili ste jezni nanjo, ko ste se poročili, vrsto let niste govorili z njo, prepričani, da vam je uničila mladost. Tisočkrat ste si prisegli, da vi ne boste takšni, kot je bila ona. Res ste držali besedo! Žal pa – to spoznavate danes – nobena skrajnost ni dobra. Preveč svobode lahko tudi škodi in pri vzgoji povzroči nepopravljivo katastrofo! Hčerkama ste omogočili vse, kar ste lahko, bili sta vaši princeski in vi njun predpražnik.
Če kaj, nikoli niste dovolili, da bi bili za karkoli prikrajšani. A četudi ste imeli najboljše namene, ste ju na neki način, ki ga ne razumete, odgnali od doma. Še zmeraj se sprašujete, zakaj do vas ne čutita nobene hčerinske ljubezni, kaj šele, da bi se z vami družili, prihajali na obiske, pokramljali, kot to počnejo v drugih družinah v ulici, kjer živite. Vsaka od hčera ima rada zgolj sebe.
Bojim se, draga Malči, da je pri njuni vzgoji res marsikaj hudo škripalo, nekaj je moralo iti zelo narobe, da je danes tako, kot opisujete. Zdi se mi, da sta bili navajeni, da od vas le dobivata, nikoli pa nista bili pripravljeni tudi kaj dati. S starejšo hčerko imate komaj kaj stikov, mlajša se na vas spomni le takrat, ko vas potrebuje. Rekla bi – po izkušnjah, ki jih imam –, da to ni nič nenavadnega, saj počne le tisto, kar ste jo naučili. Brez slabe vesti vam je podtaknila lastne otroke. Ko jih je pripeljala in vam jih izročala drugega za drugim, je to naredila z besedami, da je pač vaša dolžnost, da jih sprejmete. Enkrat samkrat ste ji stopili na prste, pa vam je pokazala figo in šla na svoje, češ moja mama se nima pravice vtikati v moje cigarete!
Na vso srečo tega sveta ste pri vnukih, ki so počasi – drug za drugim – prihajali v vašo oskrbo, ravnali drugače. To, da so se vam iz vsega srca smilili, ker so bili ob prihodu zelo zanemarjeni, je pripomoglo k vaši odločitvi, da jih vzamete v zaščito pred njihovo lastno materjo. Hkrati pa ste bili do njih tudi strogi in dosledni, čeprav ne zato, ker starš (skrbnik) takšen mora biti, temveč zato, ker ste želeli, da bi že v kali »zatrli« morebitne slabe lastnosti, ki so jih fantje morda podedovali po starših. Zdaj so že v srednji šoli, med vami in njimi so spletene zelo močne vezi, požlahtnjene s spoštovanjem, pripadnostjo, ljubeznijo.
Ko se je pred časom domov vrnila mlajša hči, mama vaših vnukov, se je življenje obrnilo na glavo. Ni redoljubna, pogosto ponočuje, domov jo pripeljejo različni moški, ki so – tako kot ona – redkokdaj trezni. Mož, ki je hud srčni bolnik, jo vsak dan sproti prosi, naj se spremeni, a se mu le smeji v obraz, ko mu zabrusi, da je njegova dolžnost, ker je ravno njen oče, da jo podpira in vzdržuje. Bojite se tudi, da bi se fantje »nalezli« njenega obnašanja. Na srečo čez dan ona spi. Bojite se tudi, kaj si mislijo sosedje, ko jo vidijo, za povrhu vam je nerodno ob misli, kaj bodo rekli, če jo vržete čez prag.
To slednje bi morali že zdavnaj narediti! Še več: že takrat, ko je prišla s kovčki, bi ji morali reči, da iz te moke ne bo kruha. Do hčere, ki bo kmalu stara štirideset let, nimate nobenih moralnih dolžnosti in obveznosti. Če so še njeni lastni otroci izrazili željo, naj gre, ne vem, kaj sploh še čakate?
Brez nepotrebnih očitkov ji povejte, da ni več dobrodošla. Edino tako se bo morda zgodil čudež in se bo začela spraševati, ali je tudi sama naredila kakšno napako, da je ne marajo ne lastni otroci ne starši.
***
V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.
Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena svetuje)
