Tiskane izdaje
Pismo: Pišem vam na posredno spodbudo kolegic, ki so brale vaše odgovore in se o njih pogovarjale. Znašel sem se v čudni situaciji, podobnega primera, kot je moj, ne poznam. Nisem kakšen nedolžen mamin sinček, četudi sem edinec, imel sem že nekaj bolj ali manj resnih zvez, a dekle, ki sem jo poleti spoznal v hribih, me je v trenutku osvojilo. Hitro sva ugotovila, da obožujeva naravo, gore, dolge pogovore. Bil sem prepričan, da sem z njo zadel na loteriji. Potem me je povabila k sebi domov in nekoč sem pod posteljo, ko sem iskal copate, po naključju odkril otroške igrače, v šali sem jo vprašal, ali so njene. Nekaj časa je bila tiho, nato me je šokirala z besedami, da ima dva sinova (štiri in šest let), ki občasno prideta k njej. Zelo nerada mi je povedala, da sta otroka večino časa pri starših, ker ima ona zelo zahtevno službo (kar je res) in se nima časa ukvarjati z njima. Vztrajal sem, da ju spoznam, zelo sta prikupna, dobro smo se razumeli, izrazil sem željo, da se preselita k nama, kar pa ji ne diši, čeprav trdi, da ju ima zelo rada. Ima na tisoče izgovorov, med drugim, da bo staršem dolgčas, če jima vzame vnuka. Želim si imeti tudi svoje otroke, a se hkrati bojim. Ne predstavljam pa si, da bi šla narazen.
Gašper
Milena svetuje:
Težave so res nekaj posebnega, a so rešljive. Vaše dekle spada v generacijo, ki si očitno ne dela problemov tam, kjer jih noče videti. Od vašega predhodnika se je odlepila brez večjih težav, rekoč, da jo je oviral na poti v »lepšo prihodnost«. Četudi gospod, ki ji je verjetno podoben, svojih otrok ne obiskuje, si zaradi tega ne dela sivih las. Malčka je kot odvečno prtljago odložila pri svojih starših, sem in tja, zaradi lepšega ali zaradi trenutnega navdiha, ju obišče, malo pocrklja, potem pa se spet umakne v zasebnost, kjer zanju ni prostora. Morda je še zaradi kakšnih drugih, vam neznanih dogodkov v ne tako oddaljeni preteklosti svoja materinska čustva dala malo na stran in se raje prepustila karieri, kljub temu pa še zmeraj obstajajo? To boste morali čim prej dognati.
Seveda je spoznanje, da je drugačna, kot se vam je sprva kazala, v vas porušilo marsikaj, še najbolj je trpelo zaupanje. V bistvu, če sem natančna, vam ni lagala, le ključne stvari o sebi je zamolčala. Ne predstavljam pa si, kako bi jih razkrila, ko bi prišel čas za to …
Ste edinec, od otroštva ste hrepeneli po več družbe, po bratih in sestrah, odkar se zanimate za dekleta, iščete takšno, ki bo imela izrazito družinske lastnosti. Takšno je dandanašnji – to vam rada verjamem – težko dobiti. Ko ste že mislili, da jo imate, se je pokazalo, da je bila vse skupaj le prevara. Nič ni hudega, če ste včasih, ko ste bili sami, zajokali. Lahko bi tudi preklinjali, se jezili in bentili, če bi le kaj pomagalo.
Nekoč so dejali, bolje prva zamera kot zadnja, in medtem ko sem tuhtala, kaj naj vam napišem, sem se spomnila teh besed.
Preden boste sploh kakšno rekli z dekletom, se boste morali krepko in zelo jasno pogovoriti sami s seboj. V odgovorih, ki si jih boste izoblikovali, leži, navsezadnje, tudi vaša prihodnost. Če bi bila na vašem mestu, bi zelo modro in previdno položila na tehtnico svoje želje, pričakovanja, ljubezni, hrepenenja, na drugo stran pa dejansko stanje, sredi katerega ste se znašli.
Lahko ste zaljubljeni do ušes in še čez, ta ljubezen se bo v trenutku razblinila, če ne boste odnosov postavili na realna tla. Hipotetično se lahko zgodi, da bo tudi vajinega morebitnega otroka oddala kakšni teti ali sosedi z izgovorom, da zanj nima časa, četudi ga bo »silno ljubila«.
Preden se spet zvabita v posteljo k tamkajšnjim radostim, ki mladim, polnim adrenalina, pogosto zameglijo presojo in razum, bi vas prosila, da se usedeta k temeljitemu pogovoru in vržeta ene in druge karte na mizo. Brez slepomišenja, češ bo že kako oziroma probleme bova reševala, ko se bodo pokazali. V takšnem in podobnem mlatenju slame se skriva zgolj pregrešno upanje, da se bo nasprotnik prej ali slej omehčal ob »primerni obdelavi«.
Vaše dekle mora tudi samo prerasti nezrelost lastne razvajenosti, ki so jo, žal, to je treba reči, brez potrebe in škodljivo podpirali njeni starši. Zavedati se mora, da je predvsem in najprej mama, šele potem je direktorica podjetja ali kaj podobnega. Če je že zdaj vrstni red življenjskih prioritet krepko pomešan, bo pozneje, če bosta morebiti zaživela skupaj, postalo še huje. Lahko se bo celo zgodilo, da vas bo – podobno kot prvega partnerja – postavila na stranski tir, rekoč, da to »mora storiti, ker je ne razumete oziroma ste ji na poti«.
Otroci morajo(!) živeti ob materi, starši so tisti, ki otroke vzgajajo, ne pa njihovo sorodstvo ali celo sosedje in prijatelji. To, da otroka vzameta k sebi, da postaneta vidva njuna starša, bi bil – če mene vprašate – pogoj za nadaljevanje zveze. Pa da se razumeva: otroka naj prideta v topel, varen dom, poln ljubezni, nikakor pa ne pod prisilo.
Koraki, ki jih bosta morala oba storiti, niso lahki tudi zato, ker boste z njimi morebiti rušili sanje, tudi tiste o »bleščeči karieri«. To bo najtežje. Ko nekdo – kdorkoli že – začne plavati na oblakih slave in trepljanja, ga ni lahko prizemljiti in mu dopovedati, da so v življenju pomembnejše stvari od tega, da te nekje nenehno hvalijo, da si »najboljši«.
Kljub vsemu upam, ker je od prvega partnerstva izvoljenke preteklo že nekaj vode, da je v tem času vsaj malo dozorela in bo razumela, da ji vaša ljubezen prinaša in daje dosti dosti več, kot je lahko kdaj sanjala.
***
V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič – o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.
Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena)
