Tiskane izdaje
Vprašanje: Pozdravljeni, pismo, ki ga berete, pišem bolj sebi kot vam. Želim, da vsaj na papirju vidim probleme, črno na belem. Bližam se štiridesetem letu, imam tri leta starega otroka in partnerja, ki sicer ni »klasičen«, vendar ga imam vseeno rada. Če ga ne bi imela, mojih težav sploh ne bi bilo. Še zmeraj živi doma, pri starših, k meni in otroku prihaja le občasno, na nekakšen partnerski dopust. Kadar pride, je lepo, saj se ukvarja z otrokom itd. Potem se zgodi, da se tudi po mesec ali več ne zmeni za naju. Stanovanje, v katerem bivam, je sicer najemno, a mi je lastnik že predlagal, da ga lahko kupim. Toda partner noče slišati, da bi kaj prispeval, ker želi, da se nekoč vsi skupaj preselimo k njemu. To bi bilo šele po smrti staršev, kar bo ob svetem Nikoli, saj sta še mlada in vitalna. Nasploh me njegova, že prav bolestna navezanost na domače vedno bolj moti. Midva z otrokom tja prihajava bolj redko, ker imajo zelo malo prostora. Alergična sem na njegov telefon, ki ga ima stalno na vidnem mestu, za vsak primer, če ga pokličejo od doma ali prijatelji. Ima še brata, ki je zelo normalen, zato me čudi, zakaj je le moj takšen. Po eni strani imam življenja na obroke do vrh glave zadosti, po drugi strani pa trepečem, da bi ostala brez njega.
Irena
Odgovor: Srce me boli, ko opažam, da je vedno več takšnih, ki jim je »partnerski turizem« bolj kot ne pisan na kožo. Življenje ptička na veji, brez obveznosti, zgolj s pravicami je, očitno, sen mnogih, ki zaplodijo otroke malo tu in malo tam, živijo pa doma, pri starših, ki – vsaj ponekod – ob tej nezaslišani razvadi sicer negodujejo, a svojemu odraslemu otroku kljub vsemu dajejo potuho. Uradno pravijo takšnim mamini sinčki, žal mislim, da so več kot le to. So skrajni čustveni in mentalni lenuhi, neodgovorni permisivci, ki so jih vse življenje zgolj gladili, crkljali, jim dovoljevali, da so živeli na račun vsakega, ki jim je prišel blizu. Starše vrtijo okoli prsta, z njimi počnejo, kar jih je volja … A če jim kaj ni povšeči, recimo da crkne računalnik, da mama omaga, da ni pravočasno kosila na mizi, da ni nikogar, ki bi jim menjal pleničke, ja, takrat, pa naredijo halo, kričijo čez družbo, ki je tako preklemansko kruta in podoben blabla, da od njih celo zahteva odgovornost za takšna in drugačna »nemogoča dejanja«. Iz opisov vašega kampeljca sklepam, da je eno podobno sladko dete tudi on: prihaja, kadar ga k temu nažene moška narava, si zaželi sprememb in mu doma rečejo, da bi se spodobilo, da otroku reče bucibuc, preden se spet vrne v svoje mehko in udobno kraljestvo, kjer ni nobenih obveznosti, zgolj uživanje. Za hrano skrbi mama, sobo mu čisti mama, drva nacepi oče, sneg skida oče, žarnice menja oče. On lahko igra igrice, klepeta po forumih, se čoha po trebuhu, hodi na fitnes ter na pivo z njemu podobnimi frendi. Ja, lepo vas prosim, kdo pa bi še bil toliko nor, da bi takšen raj menjal za kruto realnost, v kateri bi moral poslušati otroški jok, kdaj pa kdaj kaj postoriti, se z vami pogovarjati tudi o dolžnostih, ne le o pravicah? Seveda, prav imate, tudi mama je kriva, ker ga ni že zdavnaj brcnila v rit, vendar – to vam moram reči – večji del krivde leži na njegovih ramenih. Normalno čuteče in razmišljujoče bitje bi se prej ali slej pogledalo v ogledalo in se vprašalo, mejdun, sem res jaz ta zajedavec, nebodigatreba, ki izkoriščam bližnje? Tiste, ki bi jih moral najbolj ljubiti? Vidite, čip v glavi, ki bi vašega gospoda primoral, da bi to storil, mu, očitno, manjka. In dvomim, da ga v katerikoli trgovini prodajajo.
A klobuk dol pred vami, častna beseda! Pravite, da ste za vse sami, da vas nemoč in preobremenjenost včasih zlomita, da se počutite na tleh. Se vam ne zdi, da je to pričakovano? Na svoja ramena ste si naložili zajetne zalogaje. Sami skrbite za otroka, za povrhu pa podpirate in zagovarjate lenuha, ki vas izkorišča in mu ne pade na pamet, da bi mignil s prstom, četudi bi vam gorela streha nad glavo.
Je tudi poln lepih cvetlično obarvanih besed, s katerimi vas premami, da se vsakič znova, ko pride, zmehčate in pozabite na njegove izpiljene manipulacije, s katerimi vas drži na ljubezniv in prefrigan način v šahu.
Najbolj preprosto bi bilo, če bi se lahko rešili boleče zveze in partnerjevih turistično obarvanih obiskov ter zaživeli po svoje. Morda bi tvegali in vsaj začasno poiskali nekoga (brezposelno gospo, mlajšo upokojenko, študentko), ki bi ji lahko zaupali? Za pomoč v gospodinjstvu bi ji ponudili streho nad glavo, da vam ne bi bilo treba dan za dnem loviti same sebe, medtem ko v zadnjih trenutkih prihajate po otroka v vrtec.
Lahko, seveda, čakate, da bodo njegovi starši umrli in se boste preselili k njemu, a močno dvomim, da vam bo takrat kaj lažje. Namesto enega otroka boste morali skrbeti za dva.
Čudno se vam zdi, kajne, da nobene ne rečem o pogovoru, o iskanju skupnih rešitev in podobnem. Nimam poguma, da bi vam to predlagala, ker se močno bojim, da iz te moke ne bi bilo kruha. Pomagati si boste morali sami, drugega nimate.
Prosim vas, da otroka vzgajate drugače: da bo odraščal v odgovornega in srčnega človeka, ki ne bo imel dveh levih rok.
Ukrepajte, draga Irena, in to čim prej! Četudi bo na začetku precej bolelo, si boste, prej ali slej, oddahnili. Čas teče, vi pa imate na voljo le dve poti: da se gresta še naprej polovičarstvo ali pa se osamosvojite in si najdete moškega, ki ni razvajeno, leno in izkoriščevalsko bitje, temveč človek v pravem pomenu besede.
