Tiskane izdaje
Pismo bralke: Zelo sem razočarana, ne vem, kaj naj storim. Od vas ne potrebujem konkretnega napotka, le vaše mnenje. Že v dijaških letih sem se zelo navezala na sošolko, s katero sva bili potem vrsto let, vse do njene nenadne smrti, zelo tesni prijateljici. Nekaj časa tudi intimni. Ko se je poročila ona, sem se čez čas tudi jaz. Imam tri otroke, ona ni imela nobenega. Ko je ovdovela, sva se spet zelo zbližali. Nekoč mi je obljubila, da bo vikend, ki ga je imela v Istri, v vsakem primeru moj. Za to obljubo sem ji bila hvaležna, saj me je nanj vezalo veliko lepih spominov. Ko je prijateljica zbolela, sem ji nesebično in požrtvovalno pomagala in ji stala ob strani. Pogosto tudi v škodo lastne družine. Predstavljate si moj šok, ko me je njen nečak pred časom poklical in mi povedal, da mi ni zapustila nič. Bila sem v dno duše pretresena, razočarana in tudi jezna. Že vrsto mesecev se sprašujem, kako mi je mogla to storiti, zakaj me je kaznovala, se mi maščevala. Ne najdem odgovora.
Milena svetuje: Draga Ida, v svojem pismu ste napisali marsikaj, a o tem, kako točno in v kakšnih okoliščinah je bila dana obljuba, da vam zapusti vikend na morju, nisem zasledila niti besedice. Se je to zgodilo, preden je zbolela ali pozneje? Vseeno predvidevam, da sta si bili takrat, že zaradi česa, zelo blizu. Glede na vaše razočaranje pa si lahko tudi mislim, da so k obljubi pripomogle posebne okoliščine, ki ji pozneje, ko je nanje gledala s časovne distance, niso več toliko pomenile. Vsaj ne toliko, da bi bile »vredne« vikenda na morju.
Hvaležnost je – to se nam vsem na očeh dogaja vsak dan – hitro pokvarljivo blago, in ker niste obljube nemudoma zapisali na papir, se je verjetno razblinila kot milni mehurček. Četudi nečaka, ki je po vaši prijateljici podedoval vse premoženje, osebno ne poznate, to ne pomeni, da je teto »že kako« prinesel okoli. Zanj se je odločila pri polni zavesti in še zdravi pameti in njeni volji ne morete oporekati. Lahko se tudi motim, zato storite najbolj prav, če glede vrednosti te obljube vprašate za nasvet kakšnega odvetnika. On vam bo še najlažje svetoval, ali lahko od prijateljičinega nečaka zahtevate, da jo oporoka upošteva.
Glede na to, da je od njene smrti minilo že več mesecev, me čudi, kako to, da strašne zamere, kot ji pravite, še niste izbrisali iz svojega srca. Zakaj ne mislite na svetlejšo plat vajinega druženja? Veliko sta potovali, videli ste več kot pol sveta, imeli sta se zelo radi. Kadar ste bili z njo, je bila ona tista, ki je odpirala denarnico, pomagala je tudi vašemu sinu, da je lahko odšel v tujino na podiplomski študij. Podarjala vam je dragocenosti, unikatna oblačila, resda že nekajkrat nošena, a vendarle. Iz drobcev, ki ste jih nanizali, lahko sklepam, da vam v njeni družbi ni bilo slabo. Če, seveda, omenim zgolj materialno plat vajinega prijateljstva.
O tisti srčni sicer govorite bolj malo, predvidevam pa, da je vseeno obstajala. Če ne zaradi drugega, zato, ker sta bili nekoč tudi intimni prijateljici. Verjetno sta takrat doživeli marsikaj, kar je vaju zbližalo tako čustveno kot telesno. Za zmeraj, kot radi rečemo. Če bi bili spomini na tisto obdobje zoprni in negativni, dvomim, da bi vas znova potegnilo v njeno družbo. Razen, seveda, če ste se nadejali kakšnih koristi, glede na to, da prijateljici ni ničesar manjkalo. Vidite, draga Ida, vprašanj, ki čakajo na vaše intimne odgovore, je nič koliko.
Trdite tudi, da ste se zaradi nje osramotili pred lastno družino. Zakaj že? Je prijateljica kriva, če ste na podlagi dane obljube doma kovali načrte in gradili gradove v oblakih? Ni! Glede na to, da ste že dovolj stari, bi morali biti vsaj kolikor toliko prizemljeni in vedeti, da je od obljube do dejanja, zlasti v današnjih časih, zelo dolga pot.
Zavedam se, da je dana obljuba v marsikateri kulturi enakovredna podpisani pogodbi. Žal nas življenje vsakodnevno uči, da pa se, po drugi strani, tako v družbi, v kateri živimo, kot zasebno z obljubami dela kot svinja z mehom. Lastne izkušnje nas silijo, da ob tisoč in eni obljubi, ki nam vsakodnevno priletijo v naročje, zgolj zamahnemo z roko in se nasmehnemo.
Obljube, kot so bile prijateljičine, pa bi morale biti vsaj zapisane, če ne drugega!
Pismo, v katerem se vse križem prepletajo vaša dobra dela, ljubezen, sovraštvo in prezir do prijateljice, razočaranje, žalost zaradi »izgube« vikenda, bi, kot že rečeno, izzvenelo povsem drugače, če ne bi bilo prepolno jeze.
To, kar bom zapisala na koncu, ni cenena tolažba, je dejstvo: spomini na lepe trenutke so tisti, ki nekaj štejejo, saj bogatijo našo dušo in srce in nas osrečujejo! Če bi iz svoje glave izrinili brezplodne misli o tem, zakaj ste se za vikend morali obrisati pod nosom, bi tudi lažje živeli. Uživajte drobne trenutke vsakdana, bodite veseli, da imate družino, da se – kljub vsemu – dobro razumete. Četudi vikenda nikoli ne boste imeli v lasti, ste v primerjavi s pokojno prijateljico še zmeraj veliko na boljšem: lahko počnete, kar hočete, in vsako jutro znova se lahko zahvaljujete za največje bogastvo, ki ga imate – za življenje!
***
V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.
Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena svetuje)
