Tiskane izdaje
Vprašanje: Vašo rubriko zelo redno berem in v marsikateri zgodbi najdem svoje znance, včasih celo sebe. V želji, da se spoprimete tudi z mojimi težavami, vam pišem še sam. Star sem 59 let, žena je od mene tri leta starejša. Poročena sva 35 let, ves čas sva se kar dobro razumela. Žena je izpregla lani, nadejal sem se, da bova kljub temu, da še hodim v službo, več časa porabila zase. Žal se to ni zgodilo. Dopoldne pazi na dva vnuka (kadar sem v popoldanski izmeni, ji pri tem izdatno pomagam), popoldneve pa si vzame zase, saj jo obiščejo prijateljice in potem sedijo ob kavi do večera. Kaj se imajo pogovarjati, ne vem, ker ne marajo, da sem kje v bližini. Ko končno odidejo, sede k svojim najljubšim nadaljevankam ali bere ljubezenske romane, mogoče zalije rože in gre spat. Skrb za vrt je popolnoma prepustila meni, prav tako je ne morem pripraviti do tega, da bi šla z menoj na kolo, v hribe, na dopust. Pravi, da nima časa, da zdaj dela zgolj tisto, kar si je vse življenje želela, in naj ji dam mir, ker ji grem na živce. Na to, da imajo njene prijateljice zelo kvaren vpliv na naše družinsko življenje, jo je opozorila že hči, a sta se le ostro sporekli, ostalo je po starem. Iz dneva v dan je tudi bolj okrogla, kar me zelo straši. Postajam zelo osamljen in odrinjen, kar mi ni všeč, saj sem normalen moški, ki še ni za v staro šaro. Ne rečem, da pri športnih aktivnostih ne spoznavam zanimivih, živahnih in aktivnih žensk, vendar se (še) nočem zapletati z njimi. Če me bo žena prisilila, da to storim, mislite, da mi bo potem žal?
Odgovor:
Spoštovani gospod, veseli me, da ste se ojunačili in mi napisali stvarno, četudi kratko pismo. Zanima vas, zakaj začnejo ženske v zrelem obdobju življenja brati ljubezenske romane? Najprej sem hotela le zamahniti z roko, pa zapisati, da pretiravate, potem pa sem malo povprašala naokoli in si za nameček ogledala seznam stotih najbolj branih knjig slovenskih knjižnic. Hitro sem spoznala, da vaši namigi držijo vodo. Naslovi romanov, ki ste jih zapisali v pismu, niso obvezno čtivo le pri vaši ženi, temveč kot kaže, še pri številnih drugih, njej podobnih. Zakaj se vaša sopotnica zateka v tovrstno romantiko, ki jo verjetno v vsakdanjem življenju pogreša, je vprašanje, na katero bom težko našla odgovor, ker vajinih odnosov ne poznam dovolj dobro. Morda ste tip moškega, ki ne zna saditi rožic, še huje, takrat, ko ona pričakuje, da ji boste povedali kaj lepega, začnete razpredati o tem, koliko polžev je letos v solati ... Morda se o izkazovanju čustev in njihovi količini nista nikoli pogovarjala in tega niti prakticirala? Morda ni v vaši navadi, da bi se ji po »filmsko« približali, jo objeli, poljubili, ji prinesli rože, jo povabili na sladoled, večerni sprehod po mesečini? Ne bi bilo napak, če bi, na primer, prebrali nekaj njenega najljubšega čtiva in sami ugotovili, ali ste ali niste podobni glavnim junakom, ki jih žena obožuje?
V zakonu je že od nekdaj tako, da nič ne pride samo od sebe. Za odnose, ki nam grejejo srce in dušo v tretjem življenjskem obdobju, se moramo truditi od prvega trenutka naprej.
Mimogrede: v pismu mi je padlo v oči tudi to, da ste vi tisti, ki vnukoma bere pravljice in ju vodi na sprehod. Žena – kot ste potarnali – potrebuje takrat, ko kuha kosilo, mir. Upam, da tudi vnuka nista nekakšno »nujno zlo«, ki ga prenaša zato, da je okolica ne bo opravljala.
Pa da se vrneva k stvari: to, da se z ženo odtujujeta, res ni dobro. Da vas v popoldanskem času njene prijateljice izrivajo iz hiše, je sploh skregano s pametjo! Je pa vaša vas res čudna: mar spoštovane gospe nimajo nobenega drugega dela, kot da tratijo svoj dragoceni čas za druženje, klepetanje in srkanje kave? Zakaj se jim, navsezadnje, v lastni hiši ne uprete? Nimajo vam kaj ukazovati!
Bojim se, da vas je bila žena »sita« že prej, a tega niste opazili. Zdaj pa, ko ima »moralno podporo prijateljic«, se ji zdi, da z njihovo pomočjo res lahko počne, kar hoče. Čudno, prečudno.
Hudo mi je, ker je zgodb, podobnih vaši, spoštovani gospod Robert, vedno več. Tretje življenjsko obdobje je lahko – zlasti če smo čili in zdravi – polno veselja, radosti in tudi živahnih intimnih trenutkov, saj imata zakonca več časa zase kot kdajkoli poprej. Žal je že tako, da se tega ne zavedamo, marsikomu se tudi po nepotrebnem zrola, kar pomeni, da se dame raje utapljajo v brezplodnem čvekanju s prijateljicami ali ezoterični duhovnosti, moški pa bežijo od doma tja, kjer se zanje najde prijazna beseda. Ne dvomim, da se v družbi poskočnih žensk, s katerimi se srečujete pri različnih športnih dejavnostih, dobro počutite. Pazite le, da ne padete v skušnjavo, kajti lahko se zgodi, da boste prej ali slej ugotovili, da ima kakšna od njih doma podobno morastega partnerja, kot je vaša žena, enake težave pa dve osamljeni duši z neverjetno lahkoto združijo med seboj.
Tudi za vedno nove kilograme vaše žene nimam nobenega drugega recepta, kot je ta, da naj se več giblje, gre z vami v naravo in se predvsem otrese prijateljic, ki ji s svojim nenehno prihajanjem jemljejo energijo in jo zlovešče držijo v šahu. Po tem najinem »pogovoru« boste, to srčno upam, naredili vse, da se boste ženi poskusili malo bolj diplomatsko približati in jo pripraviti do tega, da vam bo prisluhnila, da se bosta končno pogovorila in opravila z morebitnimi zamerami, ki so se med vama nabrale v 35 letih skupnega življenja? Ker če tega ne boste storili, se vajinemu zakonu slabo piše: vi boste prej ali slej skočili čez plot, žena pa vas bo lepega dne brcnila čez prag, da bo za prijateljice in solzave romane več prostora. Tega si pa res ne želite, kajne?
