Tiskane izdaje
Pismo bralke: Mislim, da bi težave, ki jih imam, lahko rešila tudi sama, a iz nekega notranjega nagiba pišem še vam. Vdova sem že sedemnajst let, moža sem izgubila zelo mlada, ko sta imela sinova deset in dvanajst let. Verjemite, ni mi bilo lahko, ko sem ju morala s precej skromnimi dohodki spraviti do kruha. Danes imata univerzitetno izobrazbo in po finančni plati jima ni hudega. Boli me, ko vidim, da bi kljub razkošju, v katerem živita, od mene še zmeraj rada dobila vse. Obnašata se, kot bi bile moje dolžnosti enake kot takrat, ko sta bila otroka. Krivda je verjetno moja, kaj pravite? Nedavno sem imela rojstni dan, prinesla sta mi skupno darilo, o katerem se je že vnaprej govorilo, kako unikatno je. Ko sem ga odprla, sem po priloženi vizitki ugotovila, da je le eno od priložnostnih poslovnih daril, ki si jih izmenjujeta s poslovnimi partnerji. Niti toliko se nista potrudila (na snahi tako in tako ne računam), da bi mi prinesla kaj osebnega. To me je zelo zabolelo, bolj, kot si upam priznati.
Zaradi sinov sem se odpovedala osebnemu življenju. Pred desetimi leti sem se spoprijateljila z nekim vdovcem, ki mi s svojo toplino, prijateljstvom in ljubeznijo stoji ob strani, a se skrivava, ker zaradi sinov ne maram, da bi me ljudje opravljali. Zadnje praznovanje rojstnega dne me je precej prizemljilo in resno razmišljam, da bi potegnila črto in se preselila k njemu. Otrokoma tako in tako ni mar zame.
Milena svetuje: V pismu ste me vprašali, ali ste za tegobe krivi sami. Kaj naj rečem? Morda ste pa res? Preveč ste se razdajali in premalo ste postavljali meje. Spominjam se neke druge, zelo podobne zgodbe, ko so ta mladi nedavno tega prišli k svojemu očetu po grozdje in okrasne bučke. Videlo se jim je, da so v življenju daleč prišli, a kljub temu so ostali notranje slepi in gluhi. Očetu so brez kančka empatije očitali, zakaj še ni uredil poti do hiše, zamenjal pipe v kopalnici in še nekaj drugih malenkosti. Nikomur ni padlo na pamet, da bi očitano že zdavnaj naredil, če bi le imel s čim. Da pa bi mogoče sami zavihali rokave in namesto z očitki očetu postregli s konkretnimi dejanji? Misija nemogoče. Prav zato zelo globoko spoštujem in cenim otroke, ki so, ko odrastejo – drugačni!
Vse premalo poudarjamo, kako pomembno je kakovostno sobivanje med generacijami! Tudi pri vas ste se med seboj precej oddaljili, četudi živite na razdalji komaj nekaj deset kilometrov. Vaši vnuki so odraščali brez babice, zakaj, ne poveste. Postali ste si tujci, čustvene vezi med vami so zrahljane. Sinovoma ste dopuščali, da sta vas stlačila v predal, na katerem piše »naša mama je pridna, tiho in ponižna«. Z drugimi besedami: mamo »opazimo« takrat, ko nam streže, kot je to počela nekoč, ko sva bila še majhna. Kljub temu ste jima v silni ljubezni in odpovedovanju dali vse in še marsikaj, zaradi njiju ste se odpovedovali lastni sreči v upanju, da bosta to opazila in vam vračala. Delali ste račune brez krčmarja. Življenje je včasih precej krivično, ni daj-dam!
Celo tako nizko ste se spustili, da ste sprejeli njuno igro: pred njima skrivate svoje intimno življenje! Pa kaj potem, če bi vam očitala, da ste ju »izdali«, ko bi izvedela, da imate partnerja?
Sinova morata v odnosu do vas – končno že – odrasti! Vi pač niste Cankarjeva mati Francka, ki bi se samo žrtvovala! Mladi ste še, bi rekla, da ste stari tam okoli šestdeset let, kajne? V vaših letih ste lahko še kako živahni in tudi spolno aktivni! Ne boste vendar zavrgli sreče zaradi dveh odraslih sinov, ki vidita samo sebe in lastne koristi!
Kaže tudi, da se pri vaši hiši niste nikoli usedli za mizo in pomoževali. Če bi, potem bi bilo marsikaj drugače. Če ne drugega, bi lahko fantoma počasi in po korakih vtepli v glavo, da ni nič v življenju samo po sebi umevno, da se dobro vrača z dobrim, ljubezen z ljubeznijo. Tudi njun odnos do vas bi bil, prepričana sem, zrelejši, bolj enakovreden.
Namesto tega pa v trenutkih, ko ste sami, razmišljate, kako bi bilo, če bi nenadoma umrli. Prepričani ste, da bi sicer priredili enkraten pogreb z enkratnim, v srce segajočim govorom v slogu »mama je ena sama«, a ko bi ga bilo konec, bi vas hitro pozabili. Vas lahko prosim, da takšno nepotrebno otožnost že danes zaklenete v prvi predal?
Če vam je nerodno, potem svojima sinčkoma napišite pismo. V njem jima povejte, da ste veseli, da jima gre v življenju kot po maslu, hkrati pa naj se zavedata, da to še ne pomeni, da vas lahko ponižata z nekim odsluženim poslovnim darilom, ki ga sama ne marata. To darilo, ki sicer ni vredno omembe, žal, skriva v sebi tudi veliko simbolike, zato ga omenjam. Z njim vam hočeta povedati, da je za našo mamo tako in tako vse dobro, ker nikoli nič ne reče, nič ne protestira – samo kima. Povejte jima, da si bolj kot takšnih daril želite, da k vam ne bi prihajali zgolj na formalne in vljudnostne obiske tipa »če že ravno moram«, ampak bi prihajali na pogovore, klepete, ki bi se jih vnaprej veselili.
Preden končam, vam toplo polagam na dušo: ne mečite priložnosti in ljubezni skozi okno! Na glas si povejte: »Ej, draga Klara, vem, da tudi ti potrebuješ bližino, naklonjenost, družbo, prijateljstvo! Nemudoma se preseli k svojemu srčnemu izbrancu, potem pa z roki v roki uživajta leta, ki so še pred vama!«
Če bodo vaši bližnji pismo razumeli in bili vaše odločitve veseli, prav, če ne, se pa tudi ne bo svet podrl!
***
V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.
Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena svetuje)
