Tiskane izdaje
Hiacinta
Vaše pismo me je - kljub trpki vsebini, ki ste si jo sem in tja privoščili - spravila v dobro voljo! Ne vprašajte me, kako vesela sem bila vaše energije, igrivosti, tudi prisrčne ironije in kritike ter seveda želje spreminjati svet, čeprav ste v letih, ko bi vam marsikdo blagohotno svetoval počitek in mir. Ne, ne, ne bojte se, jaz nisem te sorte! Prav nasprotno: srčno upam, da boste svoje bližnje jezili vsaj še petdeset let.
Rekla bi, da je k vaši vsega spoštovanja vredni živahnosti pripomoglo tudi to, da ste bili skoraj petinštirideset let v razredu, kjer ste morali po najboljših močeh bedeti nad otroki, da vam niso zbezljali po svoje. Zelo prisrčni so opisi vaših »bojev« z njihovimi starši, saj so ti na začetku vaše učiteljske kariere menili, da so otroci bolj koristni doma pri delu kot pri lenarjenju v šolskih klopeh. Danes ste ponosni, da ste bili nepopustljivi, dosegli ste, da so najboljši med vašimi varovanci nadaljevali šolanje in postali uspešni. A tisto, kar vam je šlo dobro od rok v razredu, se vam je bolj ali manj sfižilo doma, med štirimi stenami. Ne razumete, zakaj vas je neodločen, mehkužen in sanjaški fant, kakršen je bil vaš mož nekoč, ko sta se spoznala, sploh pritegnil. Morda ste pozabili, da se nasprotja privlačijo? Pobrskajte po spominu: so vam dobro deli njegova nežnost, srčnost, prijaznost, objemi? Če mene vprašate, sta bila drug za drugega idealna kombinacija. Vi ste bili odločni, dosledni, gospodarni, znali ste udariti po mizi, tudi jezikati, kadar je bilo treba - on pa je brusil vaše robate robove iz neke druge dimenzije, kakor je vedel in znal.
Morda ste naredili napako, ker ste želeli na vse načine prevzgojiti hčerko po svoji lastni podobi? Ni vam uspelo, ker je narejena iz drugačnega materiala kot vi. Verjetno je tudi zato bližja očetu kot vam. Oba sta romantični duši, ki prezirata hiperaktivne in preglasne ljudi. So jima zato pogovori o bolezni zgolj izgovor, da vas preženeta stran od sebe?
Bi se pa strinjala z vami, da ni dobro, da ves čas visita drug ob drugem, če ne zaradi drugega, zato, ker ima hči doma moža in dva otroka. Kako njeno odsotnost prenaša partner? Se nič ne pritožuje? Dopuščam tudi možnost, da mu odleže, če žene, ki rada jamra, ni doma? Neverjetno, kajne, koliko vprašanj imam za vas.
Predlagala bi vam, da hčerko vzamete s seboj na večerno telovadbo, ki jo imate v vašem kulturnem domu vsako sredo. Morda ji bo družba poskočnih žensk dala vsaj malo energije? Tudi ko se po razmigavanju odpravite na kozarček, je ne izpustite iz rok. Ni vrag, da se prej ali slej ne bo nalezla pozitivne energije!
Pa da se z nekaj besedami ustaviva še pri vaših vnukih. Ja, čisto nič se ne motite, ko pišete, da se morajo mladi družiti predvsem s svojimi vrstniki. Lepo pa je, da »mladostni viharji« sem in tja potrkajo na vaša vrata, da vas polupčkajo, izpraznijo hladilnik, vam povedo, da vas imajo radi, in potem hitro spet izginejo.
Najstarejši vnuk je drugačen, rečeno po domače: tudi on ni na vaši valovni dolžini. Počasen je v reagiranju, nikamor se mu ne mudi pri iskanju službe, ko se enkrat usede, se vam zdi, kot bi se mu stol prilepil na zadnjo plat. Čudi vas, kje je našel energijo, da si je poiskal dekle, ki pa mu je - kakšna smola - v mnogočem zelo podobna. Poleti ste ju opazovali, ko sta sedela pred hišo. Ure in ure sta molče zrla tja v tri dni, niti govorila nista med sabo. A nekateri so pač takšni in močno dvomim, da jih boste lahko spremenili.
Edina rešitev bi bila, če še kakšno rečeva na račun vnuka, da ga dedek preneha zalagati z žepnino. Ko bi bil fant na suhem, bi se, morda, začel zavedati, da si mora pomagati sam, če hoče preživeti. Ne dam sicer roke v ogenj, a lahko bi se celo »prebudil« in ugotovil, da so sanje nad oblaki prijetne, a na zemlji je treba služiti denar, da se kupi kruh. Nekoč, v starih časih, staršem ni padlo na kraj pameti, da bi v neskončnost vzdrževali otroke. Moj sošolec iz osnovne šole je pri dvanajstih letih začel zidati svojo hišo, da se je lahko z mamo in sestrama umaknil nasilnemu očetu. Pa da tridesetletni moški ne bi bil sposoben poskrbeti zase!
Za konec, draga Hiacinta, še tole: če bi bila na vašem mestu, se ne bi umaknila v dom za starejše. Verjemite, ne bi minil dan, ko bi se že začeli zavedati, da vam manjkajo tisti, na katere se danes jezite, in začeli bi jih - če ne drugega - pogrešati.
***
V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič – o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.
Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena)
