Tiskane izdaje
Pismo bralke: Za menoj so že tri propadle partnerske zveze, zmeraj se je zapletlo pri denarju. Prvi je bil lepotec, študent na izmenjavi, (skoraj) dve leti je živel pri nas. Vsak mesec sem poslala nekaj denarja tudi njegovim staršem, včasih je kaj primaknila še mama. Najino razmerje je bilo veličastno, žal pa je drugi dan po diplomi izginil in se do danes ni več oglasil.
Ko sem nehala jokati za njim, žalovanje je trajalo skoraj leto in pol, sem s pomočjo psičke spoznala drugega. Tudi on je bil ljubitelj živali, doma so imeli manjše zavetišče, skrbel je tudi za pse, ki so prihajali iz drugih držav. Ni me sicer prosil, a sem mu kar sama začela pomagati pri nakupu hrane za živali. Takrat sem že bila zaposlena, vsak mesec sem mu dala kakšnih 400 evrov. Najina zveza je trajala, dokler nisem izvedela, da ženska, s katero živi, ni njegova mati, ampak mačeha in da imata »nekaj med seboj«.
Skoraj pet let se nisem vezala na nikogar. Medtem sem diplomirala, si našla novo, zelo dobro službo v Ljubljani. Potem sem spoznala fanta, sicer malo mlajšega, a me ni motilo. Preselil se je v moje najemniško stanovanje, lepo sva se imela do trenutka, ko so ga sorodniki »določili«, da bo domača hiša njegova, zato pa mora izplačati obe sestri in na stara leta poskrbeti za starše, če bodo morali v dom. Ko me je prosil, da bi mu finančno pomagala, so se v moji glavi prižgali vsi alarmi. Seveda sem rekla ne, kar ga je užalilo in zelo prizadelo. Dejal mi je, da sem mu strla srce, da sem kruta, brez empatije. Ne morem si pomagati: v tretje ne bi šla rada na led. Dal mi je tri mesece časa, da se premislim. Se bom?
Milena svetuje: Marsikdo, ki bi bil na vašem mestu, bi ravnal podobno. Dovolj je bilo, da je šel osel dvakrat na led, zakaj bi šel še v tretje, vam prišepetuje pamet, mar ne? Srce pa nekaj nasprotnega: kaj pa, če je tretji izbranec vreden ljubezni, pozornosti in tudi radodarnosti?
Slovenci smo že iz zgodovine znani po tem, da smo se prav zaradi denarja največ prepirali. Poznam zakonca, ki sta šla po vrsti nesporazumov narazen zaradi enega samega evra. Tudi zakonci, ki ljubosumno skrivajo pred drugim, kakšno je stanje na tekočem računu, niso redki. A to so skrajnosti, čeprav se strinjam, da če kje, potem morajo biti prav pri novcih zelo čisti računi. Sploh če s človekom, s katerim živimo, nismo poročeni.
Razumem, da ste bili pri dvajsetih, ko ste pošiljali denar fantovim staršem, romantično zaljubljeni in ste verjeli, da se bodo stvari na koncu razpletle kot v kakšni turški ali venezuelsko-španski nadaljevanki. Pa se niso. Fant je preračunljivo izkoristil vašo zaljubljenost: kaže, da je mislil, da je njegova »posteljna telovadba« toliko vredna kot vaša pripravljenost, da skrbite zanj, mu zagotavljate stanovanje in hrano, za nameček pa finančno podpirate še žlahto. Ne rečem – v njegovih očeh je bila takšna kupčija posrečena in koristna, za slepo zaljubljeno Lino malo manj. Bolj kot to, da vas je dodobra izkoristil, je bolelo, da ste njegovi igri nasedli.
Tudi v drugo vas je zapeljala ljubezen. Verjeli ste, da so vsi ljudje, ki imajo radi živali, dobri po srcu, da jim je vredno zaupati. Zneski, ki ste jih dajali za vzdrževanje pasjega zavetišča, niso bili majhni! Vsa čast, da ste šli s takšno lahkoto na limanice. Še sreča, da so vam »dobri ljudje« prinesli na nos, da ravnate naivno, saj vas tako imenovani ljubitelj živali pošteno vleče za nos. Bilo je hudo in zelo boleče, ko ste ga, ranjeni v dno srca, vprašali, kaj je res in kaj ne. Sprva je tajil, na koncu pa je le priznal, da vas je imel za alibi pred prijatelji, ki so ga že na glas opravljali, kaj ima z mačeho. Celo tako nizko ste se spustili, da ste ga prosili, naj se preseli k vam, naj jo pusti, a ni hotel.
Ker sem morala vaše pismo krepko krajšati, sem izpustila tudi tisti del, v katerem pišete, da ste pri prijateljicah doživeli kup nerazumevanja, celo obsodb. Ja, seveda vam verjamem, da so takšne, kot opisujete! Ne le vi, vsi imamo kakšno podobno v svoji bližini! Vedno bolj ugotavljam, da je iz dneva v dan več takšnih, ki v svoji sreči, ko jim gre vse po maslu, ne doumejo, da lahko drugim letijo polena pod noge, da se jih drži smola, da jih splet okoliščin potisne na kolena, ko si najmanj želijo. S svojim vzvišenim nerazumevanjem marsikomu zarijejo še dodaten nož v srce. Tudi mene pogosto boli, ko mi pišejo in trdijo, da je »čisto nemogoče«, da bi se takšne zgodbe, kot jih berejo v tej rubriki, sploh dogajale.
Res, težko je sprejeti, koliko jih je, ki se držijo pravila: »Če se grde reči niso dogajale meni, potem ne obstajajo!«
Pa če se za konec ustaviva še pri tretjem fantu. Mislim, da bi bilo prav, da se, preden karkoli ukrepate, z njim pogovorite. Predvsem mu zaupajte podrobnosti, ki vas silijo, da ste tako zelo previdni. Morda bo vaša zgodba tudi praktična preizkušnja, po kateri bo ljubezen obstala ali padla.
Finančno pa mu pomagajte le, če se odločita, da zaživita skupaj »za zmeraj«, pa še takrat bi vam svetovala, da pri notarju overita kakšno listino. Za vsak primer, saj veste!
Želim vam veliko sreče, treznosti, preudarnosti. Sicer pa že sami veste: bolje prva zamera kot zadnja!
***
V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.
Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena svetuje)
