Tiskane izdaje
Imam fanta, s katerim sva v zvezi že skoraj devet let. Dva otroka obiskujeta osnovno šolo. Zdi se mi, da smo še kar srečni, radi se imamo, žal pa je tašča tista, ki počne vse, da bi sina priklenila nase in me nagnala od njega. To dela zelo prefinjeno, saj so v fantovi družini vsi intelektualci. Po spletu okoliščin se je zgodilo, da je bil fant nekaj mesecev brez službe. Ker imava za stanovanje kar nekaj kredita, se je tašča ponudila, da odplačuje obroke, a le v primeru, če gre stran od mene. Na srečo ji podlost ni uspela. Z različnimi darili in povabili na vikend, ki ga ima družina na morju, poskuša na svojo stran pritegniti oba vnuka. Ne vprašajte, koliko truda in napora moram vložiti v pogovore, da jima dopovem, da bomo šli vsi ali pa nobeden. Otroci, žal, zlobe še ne dojemajo in je ne razumejo. Naj povem, da sem imela na začetku, ko sva se s fantom spoznala, »le« srednjo šolo. Ob delu sem doštudirala, a moja izobrazba zanjo ni nič vredna. Zaposlena sem v gospodarstvu, delo, ki ga opravljam, pa ni na njeni ravni. Res ne vem, koliko časa bom še zdržala pritiske, fant me tolaži, da je na moji strani, a kri ni voda. Bojim se, da bom nekoč naredila kaj narobe, pa bo naše sreče konec.
Hedvika
Tisti del naše zgodovine, ki govori o intimi prednikov, Slovenci, žal, zelo slabo poznamo. Podobno kot pri vas se je tudi nekoč, ne le danes, dogajalo v marsikateri družini. Tašče so bile in so še pogosto krive, da se je par razšel. Če se osredotočim le na informacije, ki jih imam, in to iz prve roke, lahko rečem, da so se v zadnjih sto letih menjali le načini, »cilji« pa so ostali enaki. Pisalo se je, na primer, ne tako oddaljeno leto 1975, ko so se nekatere tašče še čutile poklicane, da zvečer ležejo k počitku v isti sobi kot mlad par. Znani so primeri, ko so v želji, da prizadenejo snaho, umorile vnuka. Razmerja med materjo in sinom, ki živita kot zakonca, so se dogajala nekoč in danes. Pred nekaj leti sem spoznala mlado dekle, ki je ob nepričakovanem prihodu domov našla moža v postelji z lastno mamo. Znane so tašče, ki so bile do sinove poroke sladke kot med, po njej pa so se spremenile v zlobe, pisane z veliko začetnico.
Pa to niso zgodbe iz krajev daleč stran od nas, dogajale so se tukaj, v našem mestu in v sosednji ulici. Zakaj jih omenjam? Tokrat morda res bolj zaradi tistih, ki bodo najino pogovarjanje brali in si morda mislili, da s pismom, ki ste ga poslali, krepko pretiravate. Jaz vam verjamem in mislim, da to zadošča.
Ko se v življenju spopadamo s težavami, je običajno tako, da je bolečino, ki jo nosimo v sebi, nemogoče razložiti bližnjim, še manj pa pričakovati, da jo bodo tisti, ki nam želijo pomagati, občutili na enak način kot mi.
Tudi vi se morate zavedati, da se podobno dogaja tudi drugim. Vendar tega ne občutijo tako globoko in boleče, ker so nekatere ženske v sebi močnejše in samozavestnejše, znajo udariti po mizi, povedati, kaj si mislijo, ter se postaviti zase. Tašča se jim niti v najbolj drznih sanjah ne bi upala skakati v zelje, četudi bi jo kdaj zamikalo.
Vaša si pa upa. Bojim se, da črpa moč za svoja dejanja pri sinu, vašem fantu. Rekla bi, da nagonsko čuti, da je še zmeraj malo »njen« in da še ni povsem »vaš«, zato se trudi na vse mogoče načine, da z njim manipulira in ga spravlja pod svoje perutničke. Vprašanje je, kako daleč bi si drznila iti, če bi šlo zares, navsezadnje se, kot pravite, malo boji moža, vašega tasta, ki ji občasno stopi na prste in jo umiri.
Teoretično je tudi mogoče, da vam nagaja ne toliko zaradi zlobe kot zaradi užitkov, ki jih dajejo občutki moči in nadvlade. Žal takšne ženščine obstajajo vsepovsod, priznajmo ali ne, in jih srečamo v različnih okoljih. Hočejo biti nad drugimi, imeti prvo in zadnjo besedo. Rečeno po domače: počutijo se kraljice, ker imajo moč, da lahko nagajajo tistim, ki se jim ne morejo izogniti in upirati.
Ko pa pravite, da je takšno obnašanje, kot ji ga pripisujete, značilno le za »intelektualce«, se ne morem povsem strinjati. Vaša tašča – bolj kot ne – sodi v neko drugo kategorijo, imenovano jara gospoda. Med temi se najdejo takšni s plehkim obnašanjem, ki jim ni mar za srčno kulturo, temveč se raje obremenjujejo z malenkostmi, kot so titule, nov avto, znamke torbic in oblek in podobno. Malo za šalo, malo zares: nekoč mi je neka takšna tašča potarnala, da svoje snahe ne mara zato, ker nikoli ne obuje čevljev z visokimi petami. Žalostno, toda resnično!
Zavedati se morate, draga Hedvika, da tašče ne boste mogli spremeniti. Če boste poskušali, bo še slabše. Negujte in varujte gnezdo, ki sta si ga s fantom spletla, da med vama ne bo nepotrebnih nesoglasij, ki bi jih tašča izkoristila z obema rokama. Če se odpravljate na obiske, pojdite zmeraj skupaj, ker ste le tako nepremagljivi. Prav tako naj vam ne pade na pamet, da bi ji prepuščali v varstvo vnuka. Morda ne bi bilo napak, če bi šli na kakšen tečaj javnega nastopanja. Če ne drugega, vam bo dal mičkeno samozavesti in trdnosti. Eno in drugo pa vam bo prišlo prav tudi v službi, ne le v bitkah s taščo, verjemite.
Bodite sproščeni, prijazni, ljubeči, razposajeni, ne »dolgočasite« partnerja in otrok s svojimi strahovi! Pomembno je tudi, da se začne fant zavedati – in to čim prej –, da je na prvem mestu njegova družina, nato sledi vesolje z vsemi zvezdami, planeti in sateliti vred – šele potem pride na vrsto njegova mama.
Roko na srce: ta zadnji nasvet velja tudi za tiste, ki imajo najboljšo taščo na svetu. Takšen je red in četudi nas, tašče, včasih zaradi »tretjega mesta« boli srce – treba se ga je držati! Pa je mir v hiši in ljubezen v naših srcih.
