Tiskane izdaje
Smo mlada družina, z možem imava sina, starega štiri leta. Ko smo ga prvič dali v vrtec, je bila velika katastrofa. Ni minil teden, da ne bi bil vsaj nekaj dni doma zaradi bolezni. Nazadnje mu je imunski sistem že tako oslabel, da nam je celo družinski zdravnik svetoval, naj z vrtcem počakava kakšno leto. Tašča se je nato sama ponudila, da bo pazila nanj, in jaz – lahkovernica – sem ji verjela. Je še zelo mlada, tako po letih kot občutju, hkrati pa zelo družabna, vedela sem, da brez prijateljev ne zdrži dolgo. Pozneje sem izvedela, da je sina vlačila s seboj okoli vseh prijateljic, celo na različne sestanke, ki jih imajo upokojenci (kjer so na sina pazili tuji, meni neznani ljudje), k frizerju. Sin je bil zelo moteč »element« predvsem takrat, ko so obiskovalci prihajali na partijo kart. Menda se je včasih zgodilo, da mu ni dala niti jesti, dokler se ni igra končala. Da je nekaj narobe, sem sklepala po tem, da je sin vsako jutro jokal in protestiral, ko sem ga peljala k njej. Mož me je miril, češ da po nepotrebnem zganjam paniko, meni pa strah ni dal miru. Nekega dopoldneva sem se nenapovedana znašla pri njej. V dnevni sobi, kjer je zbrana družba kartala, se je tudi kadilo, pilo, bili so zelo razpoloženi in glasni, sin pa se je v umazani plenički, ki se ji je že na daleč videlo, da že lep čas ni bila zamenjana, igral. Zraven je imel vrečko čipsa, da ne bi sitnaril. Brez ene same besede sem otroka dvignila v naročje in ga odnesla domov. Mož je na srečo stopil na mojo stran, tašča pa mi zdaj grozi, da bom že videla, če bom dala otroka v vrtec. Boji se namreč, kaj bodo o njej govorili ljudje – nič drugega. Sabina
Milena svetuje:
Tisti, ki bi vaše pismo prebral bolj površno, bi lahko mimogrede preskočil enega ključnih podatkov, na katerem gradim odgovor: tašča se je sama ponudila, da bo pazila na vnuka. Namreč: če bi ga spregledali, bi vsebina pisma dobila čisto drugo sporočilnost. Morda bi celo zamahnila z roko, češ kaj Sabina teži in obremenjuje ubogo taščo, ki je končno zaživela in uživa življenje tako, kot se njej zdi, da je prav. Pravice pa, tudi tiste, ki jih diktira tašča, so danes sveta stvar! Ker pa se je gospa ponudila sama, bi vsak – ne le vi – od nje pričakoval, da bo svoje poslanstvo opravljala tako, kot se spodobi.
Otroci niso plišasti medvedki, ki jih po potrebi lahko postavimo na kavč ali zapremo v omaro. Če so nam zaupani, da pazimo nanje, moramo to početi odgovorno, skrbno in predvsem z ljubeznijo. Vnuki se morajo tudi v družbi starih staršev počutiti želene in ljubljene. Mislim celo, da bi morali stari starši pogosteje iskati priložnosti za medsebojno sobivanje, ne nazadnje zato, ker lahko vnukom damo neko žlahtno in ljubečo »dodano vrednost«, jih marsičesa naučimo, saj jim neobremenjeno poklanjamo dragoceni čas, pravljice, srčno kulturo, vrednote … malčki pa nam dano vračajo z ljubeznijo in druženjem.
Če bi bila na vašem mestu, bi se tudi meni prižgale rdeče lučke, ko bi opazila, da se otrok na vse načine brani babičinega naročja. Za vsakim zakaj stoji kakšen zato in storili ste zelo prav, da ste svoje strahove preverili.
Povsem razumljivo je, da ste bili šokirani, da vas je grabila jeza in da vas je bilo groza ob misli, kaj vse se je že dogajalo za vašim hrbtom, pa tega niste vedeli. Ko se je med taščinimi prijatelji začelo šušljati, da ste jo razkrinkali, so bili kar nenadoma »na uslugo« in so vam začeli nositi na nos podrobnosti. Kje so bili vsi ti junaški posamezniki takrat, ko so videli, da je vaši tašči mar za vse drugo, le za vnuka ne? Zakaj so molčali, ko je na vašega vnuka pazil kar eden iz kvartopirske druščine?
Kakor sem razumela, tašča, takšna kot je, ni od včeraj. Nekje ste zapisali, da je bil vaš mož zelo samostojen, ko sta se poročila. Njegova mama je bila namreč pogosto odsotna. Ta odsotnost ima lahko več pomenov, kakšnih, niste natančno zapisali, morda bi bilo prav, če bi jih, ker bi njen odnos do vnuka morda lažje razumeli.
To, kar vam tašča danes očita, da bi bilo še zmeraj vse prav, če ne bi vohunili za njo, ni ravno lepo od nje. Če se bo morala – pa ne vem, zakaj bi se – zaradi svojega nemogočega obnašanja pred sovaščani in prijatelji zagovarjati in opravičevati, to ni več vaš problem. Vi morate poskrbeti za sina in mu omogočiti varno in skrbno varstvo v času, ko boste v službi. Če bo to, kot pravite, vaša svakinja, ki je trenutno brez službe, prav. Prihodnje leto pa malčka le vpišite v vrtec. Otroci si tam najdejo prijatelje, navadijo se določenega reda in ritma, meni se zdi, da postanejo tudi veliko bolj samostojni.
Zanima vas, kakšen naj bo vaš odnos do tašče. Dobro veste, da je spremenili ne boste. Ker ima veliko »dela« s svojimi prijatelji in različnimi dejavnostmi, s katerimi se ukvarja, ji bo verjetno tudi v prihodnje kronično primanjkovalo časa, kar pomeni, da bodo priložnosti za druženja bolj ali manj redke. Prav bi bilo, da težave glede spornega varstva primerno razčistita in dorečeta, ker bodo le tako vaši odnosi kolikor toliko znosni. Če tega ne boste storili, če boste raje tiho in boste svoje misli pometali pod preprogo, boste ob srečanjih pač morali igrati in se sprenevedati. Takšne predstave pa ne zdržijo dolgo! Vaši družinici želim vse dobro, predvsem pa – imejte se radi!
***
V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.
Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena svetuje)
