Odnosi: Uničil bi vas, še preden bi ga spravili na pravo pot

Objavljamo pismo bralke, ki je po neprijetni izkušnji hvaležna za vse dobronamerne nasvete.

Objavljeno
03. januar 2017 18.57
shutter/prepir
Milena Miklavčič
Milena Miklavčič

Pismo bralke: Mogoče se me še spomnite (ali pa tudi ne), pisala sem vam že pred tremi leti. Ločila sem se od moškega, ki je zaradi grdih reči moral v zapor. Ko sem bila spet sama, sem spoznala drugega, ki je bil sicer še napol poročen, a prijazen in pozoren. Bolelo me je, ker so mi ga starši branili. Takrat ste mi svetovali, naj ne hitim na vrat na nos, dokler tega moškega bolje ne spoznam. Priznam, bila sem zelo razočarana nad vašim odgovorom. Pričakovala sem, da se boste postavili na mojo stran in mi povedali, naj se nemudoma odselim od staršev in zaživim novo življenje. Po nekaj dneh, ko sem naokoli hodila užaljena in z dolgim nosom, sem se vzela v roke in si rekla, da malo čakanja in potrpežljivosti tudi ne bo škodilo. Seveda sva se z novim partnerjem še naprej družila. Prijateljica, ki se ukvarja z »zdravljenjem duš«, mi je svetovala, naj se čim večkrat primem za desni sredinec in ga masiram, pa bo morebitno nelagodje zaradi partnerja kmalu prešlo. Žal tudi ta nasvet ni bil učinkovit. Namreč: sčasoma sem ugotovila, da si izmišljuje celo najbolj banalne stvari, recimo, kdaj sta z bivšo nazadnje spala skupaj. Iz dneva v dan sem se bolj sekirala, ker me je bolelo spoznanje, da so imeli tudi starši še kako prav, ko so mi ga branili. A je trajalo še nekaj mesecev, preden sem mu bila sposobna reči ne. Šele takrat je pokazal svoj pravi obraz, ki ni bil lep. Končno sem se pobrala in prišla toliko k sebi, da se oglasim tudi vam in se vam zahvalim, da ste mi svetovali malo več previdnosti. Ronja

Milena svetuje: Draga Ronja, od srca se vam zahvaljujem za še eno pismo. Vsak teden, ko pišem odgovore, se zavedam odgovornosti, ki jo moje besede v teh nasvetih nosijo v sebi. Hkrati se poskušam imeti na vrvici, saj sami veste, da nas starejše mimogrede zavede in mladim radi pametujemo.

Sem in tja se najde kdo, ki mu ni všeč, da vztrajam, da smo v prvi vrsti mi sami tisti, ki nosimo odgovornost zase in za svojo usodo. Pa da moramo predvsem zavihati rokave, če želimo, da nam bo kdaj bolje. Mar ne drži, draga Ronja, da tudi otroku, preden shodi, marsikdaj dovolimo, da pade na zadnjo plat? Ne gre, da bi ga do sodnega dne nosili po rokah, ni tako? Bucibuci ujčkanje in jamranje ne pomagata! Prej ali slej pridejo trenutki, ko smo potisnjeni ob zid in moramo zlepa ali zgrda vstati, če nočemo, da nas težave še bolj prizadenejo ali celo odpihnejo. Tako kot si bomo postlali, tako bomo ležali, velja, od kar pom­nimo.

Pričakovati, da nam bodo v nedogled pomagali starši, prijatelji, družba, je račun brez krčmarja. Razumljivo je, da tisti, ki si zlomi nogo, zaradi lažje mobilnosti nekaj časa uporablja bergle. A da bi jih imel ob sebi tudi potem, ko mu snamejo mavec? Žalostno je, da nekateri teh bergel kar ne bi odložili.

Smilijo se mi tudi tisti, ki – namesto da bi stisnili zobe in zlezli na zeleno vejo – padajo iz ene zasvojenosti v drugo. Ne bom pozabila znanke, ki je imela povsem nepomembno težavico: krčne žile. Prijateljice, ki so zaupale v tako imenovano samo­ozdravitev, so jo prepričevale, da ima zdravstvene težave zato, ker »sovraži službo in tudi prostor«, v katerem je delala. Verjela jim je, da bo bolje, če si bo našla drugo delo. A ni bilo. Čirule čarule običajno nimajo nobene zveze z realnimi problemi. Marsikaj pa se je spremenilo na bolje, ko ni več izgubljala časa za neumnosti in sama zgrabila bika za roge, začela hoditi v naravo in prisluhnila svoji zdravi pameti, tudi zdravniku.

Zakaj vam to pripovedujem? Zato, ker bi se lahko tudi vi do sodnega dne vlekli za prst, a vašega dragega to ne bi čisto nič spremenilo. Lahko bi se vlekli tudi za uhelj, nos ali z glavo butali ob steno. On bi se vam lahko – in to upravičeno – le na ves glas smejal. Še dobro, da niste na vrat na nos, kot ste že načrtovali, silili v zakon. Čas, ki ste ga malo tudi po moji krivdi namenili »čakanju« in spoznavanju, ni bil stran vržen. Rodil je, to danes priznate, bogate sadove, saj vam je odprl oči. Videli ste, da ni vse zlato, kar se sveti, tudi besede tega moškega so se v marsičem pokazale za lažne.

Za seboj imate dve zgrešeni in zelo boleči zvezi. Že prva vas je dodobra namučila, a ste trmasto še v drugo stopili z dežja pod kap. Danes vam je logično, da bi morali pred usodnim korakom bolj razmisliti in pretehtati svoje odločitve. Celo takrat, ko kupujete avto, vam je samo po sebi umevno, da si vzamete čas za razmislek, drži? Ko se zaljubimo, pa trmasto vztrajamo – in tudi okolica nas k temu obilno spodbuja –, da se obnašamo, kot bi bili slepi in gluhi. Naše življenje je pač dragocenejše, kot je avtomobil?

Čim večkrat na dan si povejte, da ni vaša naloga, da se za moškega, ki vas izkorišča, žrtvujete in ga poskušate spremeniti! Morda se nekaterim ne zdi nič takšnega, če partner živi na njihov račun, če si v imenu ljubezni prisvaja nekatere skupne dobrine, laže, vara, izsiljuje. Vi morate biti drugačni! Vaša naloga je, da poskrbite za svoja otroka in zase. Srce me boli ob misli, da bi, če bi bil moj prvi odgovor napisan bolj v rokavicah, postali nekakšna mati Terezija in bi tudi tega prefriganca poskušali z »ljubečim in čutečim srcem« spraviti na pravo pot.

Ne bi ga! Prej bi omagali, pa še uničil bi vas. Skrajni čas je, da se ženska, ki je v življenju doživela toliko udarcev kot vi, nauči spoštovanja do same sebe. Postavljanja mej. Se imeti rada. Prav je, da se vaši osebnostni rasti pridružita tudi otroka, saj nič ne pišete o tem, kako sta ranjena onadva. Pogovarjajte se, imejte se radi, bodite čuteči do njiju, predvsem pa budno opazujte svet okoli sebe. Tudi iz napak drugih se lahko marsičesa naučimo.

Vam, vaši družini in vsem, ki tole berejo, v novem letu 2017 želim veliko sreče, ljubezni, vedrine, nagajivosti, nepozabnih posteljnih radosti, pa tudi zajeten ščepec zdrave kmečke pameti.

***

V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.

Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena svetuje)