Tiskane izdaje
Pismo bralke: Stara sem 35 let, izobražena, z varno službo v podjetju s tujim lastnikom, živim v najemniškem stanovanju, ki bo, upam, nekoč moje. Sem družabna, aktivna na športnem področju, rada potujem, berem, celo slikam nekaj malega. Redkokdaj sem sama, a postajam vedno bolj osamljena. Srčno si želim srečati fanta, ki bi mi bil všeč, a nimam te sreče. Že od otroštva me spremljajo moški, ki so slabiči, šibki, ki dovoljujejo, da jim vladajo ženske. Očeta imam po eni strani zelo rada, a ga sovražim, ko ga slišim reči: »Ja, žena, naredi, kakor sama želiš!« Imela sem že kar nekaj fantov, a se je vse sfižilo, ko so začeli skupne odločitve prelagati na moja ramena. Občudujem prijateljice, ki to prenašajo, in se jim tudi čudim, kako zdržijo! Če se v družbi pogovarjamo o družini, otrocih, se fantom nosovi povesijo do tal, ker trdijo, da je za to še veliko časa. Jaz ga nimam več, nočem imeti otrok takrat, ko bom stara! Moški, ki so malo starejši in morda že zreli, mi ne dišijo. Prehitro se potem spremenijo v starce. Tudi dopust je bil letos ena sama polomija. Ker je bilo slabo vreme, smo sedeli ob pivu, igrali karte, prodajali dolgčas. Fant se je dolgočasil, ker ni bilo nobene prave akcije. Njegovo nerganje mi je šlo neverjetno na živce, sprla sva se, nočem ga več videti. Povejte mi, zakaj je postalo tako čudno na svetu?
Smilja
Milena svetuje: Draga Smilja, mislim, da je svet še zmeraj enak, le ljudje smo se precej spremenili. Če so si nekoč naše mame in babice želele, da bi bil bodoči mož priden in pošten, imajo njihove vnukinje še tisoč drugih, dodatnih želja, ki pa jim je težko ustreči, saj moški niso bogovi, so le običajni ljudje z vsemi vrlinami in napakami vred. Bilo bi čudovito, se strinjam z vami, če bi mi bilo dano urediti kakšen zmenek med enako mislečimi dekleti in fanti! A kaj, ko imajo vsake oči svojega malarja, kar pomeni, da bi ob mojih moških idealih verjetno krepko vihali nos! Tudi fantov, ki iščejo primernejša dekleta, kot je sivo povprečje, je zelo zelo veliko. Ne boste verjeli: želijo si malo več odgovornega in zrelega obnašanja in malo manj najstniških popadkov pri tridesetih ali še čez. Na vprašanje, kaj narediti, da se bodo podobno iščoči našli, res ne znam odgovoriti. Svet je na dosegu roke, razdalje ne predstavljajo več problemov, žal pa so postali kilometri v odnosih domala nepremostljivi. Povsem vas razumem, da vam je že misel, da bi živeli s fantom, ki bi v vas videl mamo oziroma ki bi vse odločitve, pomembne in nepomembne, prelagal na vaša ramena, zelo tuja. Ko ste odrasli, ste se tudi z očetom pogosto pogovarjali o tem, zakaj je takšen, a z njegovimi odgovori niste bili niti malo zadovoljni. To je, seveda, logično, saj niste obuti v njegove čevlje. Verjetno so okoliščine, ki jih niti ne poznate, pripomogle, da je zaradi ljubega miru pri hiši privolil v to, da ima žena, vaša mama, zmeraj in povsod glavno besedo. Nekateri moški so v svojem bistvu bolj kot ne leni, zato se ne marajo prepirati (škoda časa), raje se uklonijo »diktaturi«, da je le mir pri hiši. Ste že kdaj poskušali izvleči iz mame, zakaj se čuti dolžno, da misli namesto očeta, mu nenehno ukazuje in usmerja njegova dejanja? Bojim se, da bi vam odgovorila, da zato, ker je oče pač nesposoben oziroma preobremenjen z drugimi stvarmi in je zaradi njene komande njuno sobivanje lažje. Mnogi zakonci se na takšen odnos toliko navadijo, da se jim zdi po nekaj letih skupnega življenja sam po sebi umeven. Prav tako ne opazijo, da je smešno, ko drug drugega naslavljajo z »ati« in »mami«. Še to: marsikdo pozna moške, ki so zunaj družine pomembni, odgovorni, od njihovega dela in odločitev je odvisno ogromno ljudi, doma pa si ne znajo brez ženine pomoči obuti niti nogavic. Torej?
Bojim se, da imajo redki takšno srečo, da že vprvo naletijo na osebo, pri kateri ni treba spremeniti niti najmanjše malenkosti, saj popolnoma ustrezajo njihovim željam in okusu. Moški in ženska – ne glede na to, ali se najdeta v mladih ali bolj zrelih letih – se morata najprej, v nekakšni »poskusni dobi«, dodobra spoznati. To pa se lahko zgodi le z nešteto pogovorov, ki bi morali biti, po moje, vtkani v vsako partnerstvo. Če fant in dekle spoznata, da so razlike med njima nepremostljive, je bolje, da se razideta, kot da vztrajata do trenutka, ko je že prepozno. Včasih je prav žalostno in smešno hkrati, ko o nesoglasjih beremo podrobnosti na facebooku, namesto da bi jih mlada dva zgladila na štiri oči. Premalo se zavedamo, verjetno zato, ker so nas preveč zavijali v vato, da je življenje v dvoje predvsem sladko učenje, ki ne traja le tistih nekaj mesecev pred poroko, ampak vse življenje.
Pogosto vidim pare, ki so na videz zelo pocukrani drug do drugega, ona pleza po njegovih kolenih, poljubljata se vsake pol sekunde, a potem se zgodi, da pade napačna beseda, v trenutku se pooblači, sledi besedno bliskanje, treskanje in vihanje nosa. Takšni vzponi in padci v razmerju, ki je lahko celo zelo sveže, so mi nerazumljivi.
Vesela bi bila, če ne bi kar vrgli puške v koruzo. Saj vam še ne teče voda v grlo! Če se vam zdi, da je fant, s katerim ste se razšli, zguba, potem ne obnavljate zveze. Žalosti me, ko vidim, da smo pri mnogih drugih življenjskih odločitvah veliko bolj preudarni, veliko več tehtamo, iščemo informacije, počasneje se odločamo kot pri izbiri primernega človeka, s katerim želim preživeti življenje, žal. Zavedam se, da je iskanje ljubezni eno tistih področij, na katerih ne moremo ravno veliko načrtovati. Pride, če in ko pride. Skratka, draga Smilja, ni vse v modrih očkah, marsikaj je skrito tudi v srcu. Vso srečo vam želim!
