Tiskane izdaje
Trije kosmati lepotci v ograjeni pasji uti ne morejo skriti navdušenja nad popoldanskimi obiskovalci. Z glasnim laježem in neučakano vzpenjajoč se po ograji opozarjajo nase, da bi radi čim prej izrekli dobrodošlico novim gostom. Ko spoznamo še druge prebivalce domačije, od rdečkaste cike in črnega bikca do pujsov, ovc in rac, vse enako priljudne, lepo urejene in zadovoljne, nas prevzame močan občutek, da smo se znašli na kraju, kjer lahko končno zadihamo. S polnimi pljuči.
Pa za tak odmik od ponorelega sveta ni treba zelo daleč stran. V Naklem, ne več kot pol ure vožnje iz Ljubljane, kjer že vse diši po gorenjskih gorah, se malo kraljestvo sobivanja ljudi in živali odpre na dvorišču družine Marinšek.
Gospa Maksimiljana ima pridne roke. Z možem sama skrbita za vse živali, delo imata tudi v gostilni, ki deluje v njuni hiši, okrašeni z oranžnim pročeljem in veliko cvetja, ob dveh majhnih otrocih, šestletni Katji in triletnem Andreju, pa je mati in žena, polna življenjske moči, našla čas in energijo še za doktorat iz komparativne psihologije, v katerem je primerjala dve živalski vrsti, psa in prašiča.
Opremljena s teoretičnim znanjem in prirojenim čutom za otroke pa že odraščajoča med živalmi morda privzgojenim tudi zanje se je lotila še enega velikega projekta, terapije s pomočjo živali. Pustila je službo na osnovni šoli, kjer je bila takrat dve leti zaposlena kot psihologinja, in z očetom dr. Maksom Tuškom, kliničnim psihologom, zdaj že pokojnim, leta 2007 ustanovila Društvo za aktivnosti in terapijo s pomočjo živali.
»Oče se je s tem že prej dosti ukvarjal. Veliko otrok so pripeljali k njemu, da jim je pomagal, in počasi je tudi mene začel vključevati v to delo. Ugotovila sem, da v tem okolju, sredi tolikih živali, otrokom, ki potrebujejo posebno pomoč, lahko dam veliko več kot v šolskem kabinetu. Tam so k meni vedno prihajali z neko težo, obremenjeni s predsodkom – ki, to je treba priznati, ni bil samo njihov –, da je z njimi nekaj narobe, če morajo na obisk k psihologinji. Tu je drugače. Sem pridejo na kmetijo, 'grem k Mini', rečejo, med prijazne živali, ki jih imajo rade in oni njih, zanje skrbijo, jih hranijo in čistijo, božajo, crkljajo. Zaradi živali tudi meni lahko veliko hitreje zaupajo,« pove Maksimiljana.
Za otroke z raznimi težavami, od anksioznih in avtističnih motenj, selektivnega mutizma, hiperaktivnosti do slabše koncentracije in pozornosti pa tudi stisk, ki jih doživljajo zaradi ločitve staršev ali iskanja prave poti zase na koncu osnovne šole, je dom Marinškovih zatočišče, kjer lahko uredijo svoje misli, se počutijo varne, predvsem pa imajo stvari pod nadzorom.
»Če začutijo, da so lahko uspešni na enem področju, bodo z večjo samozavestjo in zaupanjem vase vstopali tudi v druge situacije in se lotevali novih stvari. Če pa takšnih dobrih izkušenj ni, tudi poguma ni za kaj novega, otroci se priložnostim še naprej izogibajo in ostajajo tam, kjer so,« razlaga psihologinja.
Med delom in crkljanjem
Prijazni lajež Vive, zlate prinašalke, naznani nov obisk. Deček, recimo mu Marko, ki v spremstvu mame in bratca vstopi na dvorišče, se je na kmetiji že dobro udomačil. Po obojestransko ljubečem pozdravu z Vivo, radoživim mišičastim beaglom in njemu podobno rjavo kratkodlako mešanko z velikimi belimi pikami na hrbtu se odpravi v hlev do kokoši, kjer ga čaka njegovo vsakokratno delo, pobiranje jajc. Pisane čopke ga pozdravijo z glasnim kokodakanjem. Marko med njimi spretno sega po znesenih jajcih, mimogrede pa katero od njih še pogladi po gladkem perju.
Verjetno bi se še kaj dlje zadržal med njimi, če otrok z glasnim meketanjem iz sosednje staje, kot bi že negodovale nad njihovim obiranjem, ne bi vztrajno vabile radovedne koze. Vsem po vrsti se pozna, da so vajene in vesele ljudi. Marko se približa modrookemu kozličku in ga poljubi na gobček. Ob crkljivega mladička nasloni lice in ga nežno objame. »Na obrazu imamo čisto drugačne čutnice kot na primer na dlaneh,« pojasni Maksimiljana, »zato dotik z lici drugače doživimo.« Marku je občutek všeč, h kozici se vedno rad stiska.
»Žival ni kot človek, ki ga pri drugem hitro kaj zmoti in se obrne stran od njega. Nepokvarjene so, sprejmejo te takega, kot si, zanje je pomembno le to, da si do njih dober, prijazen. Otroci, ki so malo drugačni, imajo večkrat občutek, da česa ne zmorejo, tudi v odnosih so plašni, ker se bojijo, da med vrstniki ne bodo sprejeti. Pri delu z živalmi pa ta občutek izgine, saj čutijo njihovo brezpogojno ljubezen,« pripoveduje Maksimiljana.
Iz velikega lesenega zaboja vzame staro žemljo in jo pomoli Markovemu bratcu: »Na, boš nahranil zajkljo.« Deček odrine zapah na vratih ograje in se približa živali v snežno belem kožuščku. Pred desetimi dnevi je skotila petnajst mladičkov. Komaj za dlan velike puhaste kepice, ki se stiskajo v kotu staje, začno prestrašeno cviliti, ko se jim otroci približajo.
»Živali nam z različnimi glasovi in s svojim vedenjem vse povedo, če jih le znamo poslušati. Otroke učim tudi te komunikacije z njimi. Različno se oglašajo, če so lačne, jezne ali jih je strah. Ti zajčki so zdaj preplašeni, ker so še tako majhni in ljudi še niso vajeni. Pozneje, ko odrastejo, boste le še redkokdaj slišali kakšen glas od njih.« A ko jih Maksimiljana nežno vzame v roke, se ob dotiku otroških dlani, ki jih božajo, in topli sapi, ki jo začutijo, ko si jih otroci privzdignejo k licem, tudi oni kmalu umirijo.
Pouk neverbalne komunikacije
Ob stiku z živalmi se otroci med drugim naučijo tudi sekundarnega sporazumevanja. Mali Marko se je prej vedno držal bolj zase, družbe drugih otrok ni iskal. »Sem smo ga pripeljali, da se nauči navezati stik z živalmi in po njih tudi z otroki,« pove njegova mama. »Precej je že napredoval. V vrtcu si je našel prijatelje, tudi njegova koncentracija se je izboljšala.«
Markov napredek je opazila tudi Maksimiljana: »Res je, veliko več časa ga že lahko zadržim na enem mestu kot na začetku, ko je prišel. Naučil se je tudi prav približati drugim ljudem. Prej je zaradi pomanjkanja poznavanja neverbalne komunikacije, kljub dobrim namenom, izbral napačen pristop do vrstnika in s tem izzval zanj nepričakovan odziv. V stiku z živalmi pa se je naučil prepoznavati tudi govorico telesa, pridobil si je zaupanje otrok in si našel prijatelje.«
Maksimiljana je prijetna in zgovorna gospa in tudi sicer bolj tihi deček se je z njo takoj ujel. »Marko je prej uporabljal le malo besed, kadar je opisoval kakšno dogajanje. V vrtcu so rekli, da ima skromen besedni zaklad,« pove njegova mama. »Po uricah z Maksimiljano in njenimi živalmi pa je kmalu postal veliko bolj zgovoren. Natančno je razlagal, kaj sta skupaj počela, kaj je na kmetiji doživel ... Potem je začel pripovedovati tudi, kako je bilo v vrtcu, o svojih prijateljih, ki jih prej ni nikdar niti omenil. To je velika in zelo koristna sprememba,« zadovoljno doda.
Prilagodljive pasme
Dečka z odkrenljivo pozornostjo, ki v mislih pogosto rad odplava v čisto svoj svet, delo z živalmi in skrb zanje »prisilita«, da je bolj prizemljen, zbran in usmerjen v to, kar počne. Zdaj ga čaka Indi, mogočna, a krotka kobila, kakršne so tudi vse druge živali pri Marinškovih. Maksimiljana namreč namenoma izbira pasme, ki so do ljudi prijazne pa tudi prilagodljive, da lahko na razmeroma majhnem prostoru sobivajo s toliko različnimi vrstami živali. Preden Indi zajaha, jo Marko skrbno skrtači, da rjava dlaka na mogočnem životu, posejanem z belimi lisami, še lepše zasije.
»Otrok mora videti, da je v življenju treba tudi dajati, ne samo prejemati. Če hočeš, da so živali čiste in zadovoljne, se moraš za to potruditi. Nič ni samo od sebe,« Maksimiljana pojasni smisel delovne terapije, zaradi katere se otrokom, ko jo enkrat usvojijo, izboljša tudi uspeh v šoli. »Čudežev ne morem delati,« trezno prizna terapevtka, »pri enih otrocih se rezultati pokažejo prej, pri drugih traja malo dlje. A izboljšanje je opaziti pri vseh. Kdorkoli dela ali živi z otroki, ki zahtevajo posebno skrb, ve, da se premiki dogajajo počasi, še nihče se ni na hitro spremenil.«
Maksimiljana opaža, da se s pravilnim usmerjanjem otroka pri delu z živalmi napredek začne kazati tudi desetkrat prej kot pri institucionalni obravnavi, kjer se pripisuje tolikšen pomen birokraciji. Z izpolnjevanjem neosebnih obrazcev in testov, s trkanjem na ena in druga vrata se izgublja za otroka dragoceni čas, za konkretno ukvarjanje z njim pa ostane komaj kakšna urica na teden.
»Sploh ni nujno, da se otroci s posebnimi potrebami že rodijo takšni, težave se lahko razvijejo tudi pozneje. Z ustrezno pomočjo med odraščanjem pogosto izzvenijo, zato je pomembno, da se ta začne čim prej,« je prepričana Markova mama.
Marko spomni Maksimiljano, da morata nahraniti še raci, ki ju čakata za vogalom hiše. Na gredici pred manežama, razmočenima od naliva prejšnji dan, se med rdečimi jagodami skriva malo morje polžev, za cel cvetlični lonček jih nabereta. Marko ve, da se bosta raci pulili zanje.
