Pismo bralke: Odraščala sem ob mami, ki je bila zelo dobra, a le do trenutka, ko sem se ji kaj zamerila. Naučila sem se, da sem bila kar se da pridna, vztrajna in delovna, da sem ji ustregla. Oče se je njenih izpadov naveličal, pri mojih devetih letih se je odselil k drugi. Ves čas je zgledno skrbel zame in še vedno se imava zelo rada. Pri tridesetih sem našla fanta, po dveh letih se je rodil sin, nakar še hči. S fantom se dobro razumeva, rad me ima. Lani sem zamenjala službo, zdaj delam v enem od podsistemov javne uprave, kjer se, ker sem zelo delovna in hiperaktivna, počutim kot fikus in zelo nekoristna. Sodelavke mi pravijo, naj se malo umirim. Moje, zanje precej ekstremne delovne navade jim gredo na živce. Da mi ni dolgčas, prinesem s seboj knjigo ali pa z odprtimi očmi sanjarim. Zamišljam si, kako bi bilo, če bi na primer zadela na loteriji. Predstavljam si, da bi z denarjem ustanovila lastno firmo, v kateri bi do konca življenja ustvarjala in bila ob tem srečna in zadovoljna. Ko sem za fantaziranje povedala fantu, se mi je smejal, dodal pa je, da ni to nič takšnega, kar bi ga motilo. Doma sem namreč zelo stvarna in prizemljena. Lana
Milena svetuje: Če verjamete ali ne, takšna pisma, kot je bilo vaše, so mi všeč. Ko sem ga prebrala, me je prešinilo: Lana je močna ženska, sposobna, zna zagrabiti bika za roge – zmagala bo!
Pa se, če ste za to, osredotočiva na nekatere podrobnosti, da boste videli, da se ne motim. V bistvu živite zelo lepo, problemčki, ki vam sem in tja zmotijo običajen utrip vsakdana, so ravno pravšnji, da vas že zarana dodobra prebudijo in spodbudijo, da razmišljate o »akciji«. Saj veste, kako je to: če v življenju ne bi bilo izzivov, ali če hočete, če ne bi bilo vzponov in padcev, bi bilo dolgočasno. Zlasti takšnim, kot ste vi. Ljudje smo ustvarjeni za to, da pred težavami ne pokleknemo, ob njih ne jadikujemo, ampak se z njimi spopademo v želji, da jih rešimo, ker se globoko v sebi zavedamo, kako sladko se počutimo, ko zmagamo. Upam, da mi boste po razmisleku dali prav, če še dodam, da nas težave celo navdihnejo, da se potrudimo in med robidovjem najdemo žlahtno cvetlico, ki nam pokaže nove poti, po katerih lahko krenemo.
Za začetek bi se ustavila pri vašem otroštvu. Mame, kot kaže, s svojim obnašanjem povzročajo nemalo sivih las svojim otrokom. Pogosto se ne zavedamo – pa nočem in ne smem reči, da bo tudi pri vas tako –, da postanejo hčere takrat, ko imajo lastne otroke (ali še prej), mamam na las podobne. Z vsemi zoprnimi navadami vred.
Ob branju vašega pisma sem imela občutek, da se z mamo niste nikoli pogovarjali. V vajinem odnosu sta se prepletala njeno ukazovanje in vaše uboganje. Pojma nimate, zakaj je bila takšna, zelo nemogoča, kot vam je ostala v spominu. Prepričani ste, da je odgnala očeta, da si je »moral« poiskati drugo žensko. Mogoče je bilo res tako, a nekaj mi pravi, da so bile posredi tudi nianse, da ni bilo vse le črno-belo. Verjetno pa drži kot pribito, da se je zaradi nesoglasij z vašim očetom po nepotrebnem znašala nad vami. Drugega, žal, ni imela pri roki.
Res bi vam predlagala, da se z njo temeljito pogovorite, in to na zelo intimen, prijateljski in ženski način. Naj vas zanimajo podrobnosti, ki jih ne poznate, vprašajte jo, kako se je počutila, ko je izvedela, da jo mož vara, da hodi k drugi. Pogosto se zgodi, da svojo mamo začnemo odkrivati v povsem drugi luči, ko pridemo do dna njenim skrivnostim. Seveda, lahko se zgodi, da vam razkrite podrobnosti ne bodo ravno všeč, vendar! Dovolj ste že stari, da veste, da nihče ni popoln, da imamo vsi napake in vrline – tudi starši! Črno-belega sveta ni in ga nikoli ne bo!
Predvidevam, da boste v pogovoru z mamo ugotovili, da sta si – vsaj po pridnosti – precej podobni. Le da je morala biti pri delu hitra in marljiva zato, ker je potem, ko sta ostali sami, opravljala dve službi hkrati, da sta lahko spodobno preživeli.
Kar nekaj časa sem razmišljala, kaj naj vam rečem glede »fikusa«. Več kot toliko o delu, ki ga opravljate, niste napisali, razumela pa sem, da je vaš predhodnik za tisto, kar vi postorite v enem tednu, potreboval kakšen mesec ali celo več. Logično mi je, da je vaša, po svoje nadpovprečna storilnost moteča za sodelavce, saj se v primerjavi z vami zdijo leni in zanikrni. Karkoli boste storili, zmeraj bo ostala rit zadaj. Če želite, da si zakuhate zamere, potem boste o ozračju, v katerem so več kot ugodne razmere za gojenje fikusov, brez dlake na jeziku spregovorili s šefi in si nakopali hudiča in pol. Če pa boste molčali, vam bo nelagodno, saj boste utonili v vegetiranju, v katerem se počutite kot riba na suhem.
Bolj se nagibam k praktičnemu ukrepanju. To pomeni, da o (ne)delu na vašem in še kakšnem oddelku napišete podrobno, tehtno in strokovno analizo, v kateri boste nadrejenim obrazložili, kako bi moralo biti, da bi oddelek deloval bolje, predvsem pa bolj učinkovito. Če morda ne boste uspešni, kar je tudi mogoče, lahko še zmeraj zamenjate službo in si najdete kaj bolj divjega, kjer se boste počutili koristne in ustvarjalne.
Besedo dve bi ob koncu dodala tudi na račun vašega sanjarjenja. Ubesedite domišljijo in zgodbo potem pošljite na kakšen literarni natečaj, morda vam bo uspelo. Srčno si želim, da se čez čas spet oglasite, ker me res zanima, kako vam bo šlo!
V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.
Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena svetuje)