Rak prostate: ne le tabu, vse pogosteje tudi del »moških pogovorov«

Janezu Kordišu so raka prostate odkrili pred dobrim desetletjem, šele takrat, ko je bila bolezen že v napredovali fazi in je rak imel zasevke tudi na kosteh. Tedaj informacij o tej bolezni ni bilo prav veliko, zagotovo ne toliko, kot jih je na voljo danes. Pa danes te res dosežejo vsakogar?

»Ko sem izvedel za bolezen, je bil to zame zelo hud udarec, primerljiv z udarcem težkokategornika, ki nasprotnika povsem dotolče. A se nisem predal. Nasprotno, odločil sem se, da bom v boju z boleznijo, ki ni ozdravljiva, je pa zazdravljiva, saj je njeno napredovanje mogoče ustaviti, naredil vse, kar je v mojih močeh. Tega sem se lotil s prijemi, značilnimi za moj poklic – naredil sem inženirski načrt, kako 'sesuti' raka. Kaditi sem nehal v enem dnevu. Začel sem planinariti in prehodil tri transverzale. Čez čas, leta 2012, pri 62 letih, sem začel še teči; dve leti kasneje sem se udeležil maratona v Firencah,« naredi inventuro svoje izkušnje s to težko boleznijo Janez Kordiš.

V zgolj treh mesecih od začetka zdravljenja in uvedbe lastnih ukrepov za sanacijo zdravstvenega stanja je imel raven PSA v normalnih mejah. Določenim posledicam hormonske terapije se ne pusti motiti, nasprotno: »Vsak dan, že navsezgodaj, se nasmejim. Ker živim.« Priznava, da bi mu v začetnem obdobju, ko se je spoprijemal s tegobami te bolezni, zelo pomagale dodatne informacije – navsezadnje bolnik, ko izve za diagnozo, obsedi v šoku, ki mu prepreči, da bi sledil pojasnilom in nasvetom zdravnika, kaj šele da bi si vse po vrsti zapomnil.

Da bi zapolnili to vrzel, ki oteži zdravljenje, pogosto pa je kriva tudi za slabše sodelovanje bolnika, je odslej pri zdravnikih na voljo dvd z informacijami o tej bolezni; te bodo koristile tako moškim kot njihovim partnericam. Če je danes omenjeni rak že izgubil predznak tabuja in postal del »moških pogovorov«, je namreč še donedavnega veljalo, da so v veliki večini primerov moški k zdravniku odšli šele zaradi vztrajanja svoje boljše polovice.

Ne čakati, ukrepati

»Tudi pri meni je bilo tako,« priznava mag. Franc Hočevar, ki ga v javnosti poznamo kot nekdanjega generalnega direktorja inštituta za rehabilitacijo Soča in UKC Ljubljana ter svetovalca predsednika države za zdravstvo in socialo. Danes predseduje društvu uroloških bolnikov, ki si intenzivno prizadeva za odpravo tabujev, v katere so še vedno odeta tovrstna obolenja, pa tudi za izboljšanje možnosti zdravljenja pri nas.

»Umiranje za rakom prostate je zelo kruto in boleče, zato želimo ozaveščati moške o pomenu testiranja, pravočasnega diagnosticiranja in ukrepanja,« pravi Hočevar. Po njegovi oceni PSA ni zanesljiv indikator, je pa opozorilo, za katero je vredno odšteti deset evrov, kolikor stane test, za katerega pa naj se moški odloči šele po temeljitem posvetu z zdravnikom.

»Sam sem se za ukrepanje odločil šele, ko me je žena vprašala, ali sem opravil to svojo dolžnost. Testu, ki je pokazal le nekoliko zvišano raven PSA, so sledili rektalni ultrazvok, biopsija in operacija z robotom v celjski splošni bolnišnici. Ker je prišlo do recidiva bolezni, je sledilo še obsevanje – in zdaj lahko rečem, da sem povsem 'nekontaminiran',« je z dosežki zdravljenja, ki bi sicer po njegovem prepričanju moralo postati bolje oziroma hitreje dostopno, zadovoljen Franc Hočevar.