Rak prostate: več diagnoz, smrti manj

Mesec november je postal sinonim za gibanje movember. Ta čas, zaznamovan z brki (moustache), pravimi ali simboličnimi, je namenjen ozaveščanju o zdravju in o boleznih, ki moške prizadenejo najpogosteje – podobno, kot je roza pentlja prepoznaven simbol ozaveščanja o preprečevanju, zgodnjem prepoznavanju in pravočasnem zdravljenju raka na prsih.

Gibanje se je začelo pred 13 leti v Avstraliji in hitro dobilo globalni predznak; po vsem svetu se mu je pridružilo več kot pet milijonov ljudi. Z doslej zbranimi 540 milijoni evrov so podprli več kot 1200 projektov, ki pomagajo k izboljšavam pri preventivi in kurativi obolenj, ki moške prizadenejo najpogosteje.

Med glavnimi problemi, ki kličejo ne le po boljši ozaveščenosti, ampak tudi po bolj ažurnem ukrepanju, individualnem in sistemskem, je rak prostate. Ta bolezen je namreč ena tistih, ki le redko opozorijo nase in spodbudijo takojšnje ukrepanje že v začetni fazi, ko je bolezen še ozdravljiva.

Z dokaj preprosto preiskavo, testom PSA – ta je namenjen ugotavljanju ravni za prostato specifičnega antigena, ki je tumorski označevalec – je sum mogoče s precejšnjo verjetnostjo ovreči ali potrditi. Vendar ta preiskava lahko povzroči tudi nepotrebno zdravljenje, ki je zahtevno, invazivno in agresivno. Zato urološka stroka ne priporoča splošne uvedbe testiranja; za zdaj velja, da naj bo to omejeno na moške z večjim tveganjem.

Pri nas sicer možnost tega testiranja obstaja od leta 1993 – test prispeva k odkritju bistveno večjega števila rakov na prostati, po drugi strani pa se je, tako zaradi zgodnejšega odkrivanja bolezni kot zaradi uvajanja novih tehnik zdravljenja, umrljivost zaradi tega raka zmanjšala. Zdravniki pravijo takole: na podlagi tega testa ni mogoče reči, da odkrita bolezen pri določenem posamezniku ni nevarna – pri vsakomur se je treba odločiti za najbolj ustrezno zdravljenje.

Kakovostno zdravljenje je, kljub predolgim čakalnim dobam, pri nas na voljo – seveda takrat, ko oboleli pride na vrsto. Tako urologi kot internisti onkologi zaradi kadrovske podhranjenosti izgorevajo, zato bo treba razmere na tem področju pospešeno spremeniti in med drugim zagotoviti multidisciplinarno obravnavo. Med argumenti za takojšnje ukrepanje je tudi podatek, da pojavnost tega raka, ki je pri moških po 50. letu najpogostejši med karcinomi, na letni ravni narašča s 7-odstotnim deležem.