Po (o)zdravljenju raka v otroštvu je nujen psihološki obliž

Pri ljudeh, ki so jih v otroštvu morali zdraviti zaradi rakave bolezni, je verjetnost, da bodo kasneje v življenju zboleli za katerim drugim rakom, dokazano večja. Bistveno večja pa je tudi njihova psihična ranljivost, o čemer teče beseda v novi brošuri Ozdravljenje raka sámo ni dovolj.

Brošura, v kateri so zbrani strokovni prispevki prof. dr. Berte Jereb in njenih kolegov, je izšla pod okriljem ljubljanskega onkološkega inštituta in zdravniške zbornice. Opozarja na akuten problem – potrebo po razvoju celovite strokovne psihološke pomoči, ki je pri nas ni. To se žal kaže tudi v pogosto nezaceljenih psihičnih ranah; te nastanejo kot posledica vse prej kot preprostega zdravljenja, ki poseže v mlado življenje.

V enem izmed prispevkov Jerebova in prof. dr. Borut Škodlar z vpogledom v tri tragične usode opozarjata na sistemski primanjkljaj slovenske medicine na tem področju. Pacienti po zdravljenju raka v otroštvu so namreč glede samomorilnosti izrazito občutljiva skupina; od 1647 posameznikov, ki so pri nas v različnih obdobjih otroštva oziroma adolescence padli v kolesje onkološkega zdravljenja, so po znanih podatkih trije (po že dolgo končanem in uspešnem zdravljenju) umrli zaradi samomora. V poteku bolezni in načinu zdravljenja med njimi ni mogoče najti skupne točke, vsem pa je bilo edino to, da niso dobili polne strokovne psihološke pomoči, opozarjata Jerebova in Škodlar.

Razmišljanje o samomoru se v tej skupini bolnikov v 7,8-odstotnem deležu pojavlja še leta po končanem zdravljenju maligne bolezni, možganskega tumorja, bolečine, ki jo povzroča bolezen, posledično nastale depresije … K takšnim občutjem lahko pripomore tudi zdravljenje, če se konča s slabimi rezultati ali pusti kronične posledice.

Po eni strani se število ozdravljenih od raka v otroštvu zadnja desetletja izrazito povečuje, po drugi pa je vse več poročil o poznih posledicah težke izkušnje dolgotrajnega, bolečega zdravljenja, ki pustijo neizbrisen odtis v telesnem in duševnem zdravju preživelih. Z razvojem strokovne mreže, ki bi zapolnila to sistemsko vrzel, bi lahko precej prispevali k boljši kakovosti življenja obolelih oziroma ozdravljenih, tudi k preprečevanju samomora.