Tiskane izdaje
Ker počena žila v trebušni votlini lahko vsak trenutek ogrozi bolnikovo življenje, je po že ustaljenem načinu sodelovanja nemudoma stekla komunikacija med prof. dr. Borutom Geršakom, dežurnim srčnim kirurgom na oddelku za kirurgijo srca in ožilja, sicer predstojnikom tega oddelka, in asist. mag. Dimitrijem Kuhljem, radiologom Kliničnega inštituta za radiologijo ljubljanskega UKC.
Strokovnjaki obeh specialističnih dejavnosti se – tako, kot to velja tudi na drugih področjih medicine – v takih primerih skupaj odločajo za diagnostične preiskave in najprimernejši način zdravljenja. Radiologija v vse večjem obsegu postaja intervencijska – to pomeni, da pri enem posegu združuje diagnostiko in zdravljenje – in kot taka tudi pogosteje nadomešča klasično kirurgijo.
Kot pove Dimitrij Kuhelj, so se še pred nekaj leti v glavnem ukvarjali z elektivnimi, vnaprej predvidenimi posegi. Bolnike, pri katerih so odkrili razširjene trebušne žile, so naročali na kontrole in ukrepali, če oziroma ko se je stanje nevarno poslabšalo. Postopoma je bilo vse več tudi urgentnih posegov s takojšnjim nameščanjem stentov oziroma žilnih opornic. Samo letos so na ta način reševali življenje 15 bolnikom.
Obsežna anevrizma,
Kot pripoveduje sogovornik, lahko nekatere tovrstne posege izvedejo v lokalni anesteziji. Včasih pa je treba bolnika popolnoma uspavati. V tem primeru so tako ravnali zato, da so mu lahko znižali pritisk in zmanjšali krvavitev iz poškodovane žile. Zaradi tega se je morala ponoči v dvorani ob angiografskem aparatu in spremljajočih aparaturah ob bolniku zbrati multidisciplinarna ekipa tako s področja kirurške anestezije kot intervencijske radiologije – poleg omenjenih zdravnikov torej še radiološki inženir, instrumentarke z inštituta za radiologijo in drugi.
Zaradi bolezenskih sprememb ali nezgod lahko nastanejo različno obsežne poškodbe žil, v določenih primerih pa zdravniki že vedo, na katerem mestu so poškodbe žil najpogostejše. Trebušna aorta največkrat poči za izstopiščem ledvičnih arterij, kjer je razvejeno žilje za jetra, vranico, črevo in ledvice. Kot razlaga mag. Kuhelj, je poškodba nastala na značilnem mestu, pod ledvičnimi arterijami, zato so lahko krvavitev ustavili z znotrajžilno prožno mrežico. Če bi anevrizma nastala više, pa bi moral pacienta prof. Geršak operirati.
Drobcen rez,
Žilne opornice iz posebnih prožnih žic z neprepustno prevleko so izdelane v različnih velikostih. To zdravnikom omogoči, da uporabijo najprimernejšo – glede na obseg, vrsto in mesto žilne poškodbe. Za premostitev in dobro tesnjenje poškodovanega mesta mora biti žilna opornica od deset do 15 odstotkov širša od normalnega premera poškodovane žile. Pri optimalni namestitvi in ponovno pravilnem pretoku krvi se poškodovano tkivo sčasoma brez posledic samo zabrazgotini.
Statistika, ki prikazuje usodo bolnikov z obsežnejšimi anevrizmami, je skrb vzbujajoča. Polovica bolnikov umre takoj, med tistimi, ki jih operirajo, pa jih približno polovica ne preživi zaradi različnih zapletov med pooperativnim zdravljenjem. V primerjavi s klasičnimi operacijami, ki so še dodatna obremenitev za že tako ali tako hudo prizadetega bolnika, je primernejše reševanje poškodovane žile z uporabo stenta – če je to izvedljivo. Mednarodne študije kažejo, da je pri znotrajžilnem zdravljenju preživetje precej boljše, čeprav je smrtnost še vedno približno 20-odstotna.
Omenjeni bolnik, ki so mu pomagali z opisanim posegom intervencijske radiologije, se počuti dobro.
