Resnična prispodoba

Zdravljenje s homeopatijo je včasih že imelo domicil v slovenski medicini.

Objavljeno
22. september 2014 16.34
mpi Sobotna priloga
Diana Zajec, zdravje
Diana Zajec, zdravje
Pred nekaj dnevi sem prejela elektronsko sporočilo o – skuhani žabi. O tem, kako je mala, poskočna živalca s prepočasnim prepoznavanjem nevarnih sprememb v svojem mikrookolju pristala v vreli vodi, nepripravljena, da bi dovolj hitro skočila iz življenjsko ogrožujočega primeža in si rešila življenje. Prispodoba pisatelja in filozofa Olivierja Clerca, ki v resnici odslikava stanje duha sodobne družbe, v kateri smo – v imenu napredka, znanosti in dobička – zdaj že tako rekoč nenehno izpostavljeni napadom na osebno svobodo, na ponos, na vrednote življenja, na lepote narave in, ne nazadnje, na zdravje, je, žal, vse preveč resnična.

Skrb vzbujajoče dogajanje na vseh ravneh družbenega življenja Sloveniji že dolgo jemlje razvojni zagon. Tudi v zdravstvu, tudi v medicini, kjer ujetost v trhle, sistemsko, organizacijsko in predvsem finančno do absurdnosti načete temelje sistema zdaj že vse bolj opazno in celo statistično merljivo načenja varnost in kakovost zdravstvenih storitev, ki postajajo vse bolj odvisne od finančno-varčevalnih okvirov, v katere so na silo postavljena razmerja vseh ključnih akterjev. Torej tudi bolnikov. Ne nazadnje pa tudi zdravnikov.

To se morda še najbolj povedno potrjuje na področju homeopatije. Zdravljenje s homeopatijo je že imelo domicil v slovenski medicini, a ga je izgubilo. Z dobljeno drugo svetovno vojno. Od takrat do danes je v okvirih uradne, šolske medicine prakticiranje tega, sicer znanstveno in izkustveno na vseh ravneh preizkušanega in preizkušenega pristopa, pri nas preprosto prepovedano. Še več, vsakemu zdravniku, ki bi si drznil združevati znanje alopatske in homeopatske medicine in pri bolniku iskati najboljšo pot do ozdravitve, s čim manj stroški in čim manj stranskimi učinki, (p)ostane pot do razvoja v profesiji, za katero se je dolga leta usposabljal, zaprta. Po zakonodaji mu grozi odvzem licence, dovoljenja torej, da bi še naprej delal tisto, kar si je vedno želel početi: pomagati bolnim.

Slovenija je s takšnim pristopom v celotni družini EU – ta, resnici na ljubo, že tako ali tako ni več najboljši zgled povezovanja in sodelovanja, celovite pomoči in razvojnega spodbujanja, kakor smo si naivno obetali včasih, preden smo se pogreznili v notranje močvirje slabih zgledov in še slabših nacionalnih casusov – postala črna ovca. Zasluženo.

Zadnji smo bili, ki smo izdali dovoljenje za promet s homeopatskimi zdravili – zdravili, ki so sicer kot zdravila za uporabo v humani medicini našla mesto v nacionalni zakonodaji že leta 1999. In kaj se je zgodilo odtlej? Nič kaj posebnega. Še vedno so magistri farmacije edini profil, ki sme pacientu izdati tovrstno zdravilo, čeprav nam je vsem jasno, da je takšno početje dopustno edino pri akutnih stanjih, medtem ko bi pri kroničnih stanjih to smel početi edino zdravnik. Človek, ki bi vzporedil dognanja uradne in homeopatske medicine in iz obojega potegnil najboljše. Človek, ki pozna tako prednosti kot omejitve ene in druge medicine. Človek, ki bi smel in moral biti pooblaščen – tisti, seveda, ki bi to želel – za izvajanje integrativne medicine.

Medicine, ki lahko, dokazano, pripomore k večji varnosti bolnikov in k bistveno večjim prihrankom v sistemu.