Tiskane izdaje
Izjemno močni so strahovi pred živalmi, ki pa vplivajo na celoto življenja. Mag. Rudi Ocepek je razvil posebno metodo, s katero učinkovito pomaga odpraviti močne nesmiselne strahove pred pajki, kačami, ščurki in drugimi živalmi.
Mag. Rudi Ocepek, profesor biologije, letnik 1943, je deloval kot učitelj v osnovni šoli in kot sodelavec na Katedri za metodiko biološkega izobraževanja Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Načrtno je raziskoval odnos človeka do narave in razvil inovativen in učinkovit model učenja za odpravo nesmiselnih strahov pred živalmi. V več kot 40 letih je vodil okoli 300.000 učencev, od dojenčkov do babic in dedkov. Izjemne izkušnje in bogato znanje je strnil v priročniku Premagajmo predsodke do živali. Še vedno je pedagoško aktiven: v vrtcih in šolah vodi delavnice za odpravljanje predsodkov do živali, kakšen seminar za pedagoške delavce in sodeluje na delavnicah v Živalskem vrtu Ljubljana, kjer pedagoški vodniki po njegovi metodi pomagajo obiskovalcem pri odpravljanju strahov pred živalmi.
Od kod izvirajo nesmiselni strahovi pred živalmi?
Ob rojstvu nesmiselnih strahov pred živalmi še nimamo, pridobimo jih s sprejemanjem stališč ljudi, s katerimi se družimo. Prenašajo se z zgledom in besedami. Izjemoma nesmiselne strahove pridobimo tudi po travmatični izkušnji z virom strahu, na primer po ugrizu psa ali po opazovanju travmatične izkušnje nekoga drugega. Strahove običajno prevzamemo od nekoga, ki nam je blizu in v našem življenju igra pomembno vlogo, pogosto je to mama ali babica, lahko pa tudi oče, dedek, vzgojiteljica v vrtcu ali prijatelji.
Zakaj je pomembno, da se znebimo nesmiselnih strahov pred živalmi? Navsezadnje se le redki sploh kdaj srečajo s kačo, na primer.
Močni nesmiselni strahovi povzročajo pospešeno bitje srca, hitro dihanje, močno znojenje, vrtoglavico, bolečine v trebuhu, slabost, razmišljanje o smrti, paniko. Pri tem se izločajo stresne snovi, ki škodujejo zdravju.
Zaradi nesmiselnih strahov ne škodujemo samo svojemu zdravju, ampak pogosto tudi živalim: ne storimo potrebnih korakov, da bi jih zaščitili, ko so ogrožene, preganjamo jih in pobijamo.
Ali nas premagovanje teh strahov osvobodi tudi na drugih področjih?
Zagotovo, mnogi, ki sem jim pomagal premagati nesmiselne strahove pred živalmi, so mi poročali, da se je njihovo življenje v celoti obrnilo na bolje. Ne smemo zanemariti dejstva, da starši, stari starši, pedagoški delavci in drugi nesmiselne strahove prenašamo na otroke. Tako na primer mama, ki z metlo ihtavo potolče nenevarnega pajka na steni, svoj strah prenese na hčerko, ki ji pomaga pri čiščenju. Oče se v podobnem primeru modro umakne in poskuša svoj strah skriti, a mu navadno ne uspe. Otroci so zelo intuitivni, strah začutijo in ga tudi prevzamejo.
Vaša metoda temelji na soočanju z virom strahu, torej z živaljo. Čeprav bi pričakovali dolge razlage in razglabljanje, zakaj se strahovi sploh pojavijo in kako jih premagati, pri vas vse poteka hitro in z malo besed.
Žival učencem najprej pokažem, omogočim, da se je dotaknejo, potem jim na primer kačo ali pajka položim v naročje, na glavo ali obraz. Vmes dajem le nujno potrebna navodila. Ob zelo hudem strahu pa je bolje, da delujem dovolj hitro in brez komentarja. Tako človek nima časa razmišljati o dogajanju in se mi povsem prepusti.
Imela sem vas priložnost opazovati pri delu. Pri dekletu, ki je imelo izjemno paničen strah pred pajki, ste ga odpravili v pičlih 20 sekundah, kar se zdi neverjetno. Med trenutkom, ko ste nogo pajka približali njenemu zakrčenemu obrazu, in trenutkom, ko ga je sproščeno držala v rokah, je bila seveda cela paleta čustev, od joka do smeha in do nežnega dotikanja pajka, ki je mirno ždel v njenih rokah. Kako vam to uspe?
Straaaaaah! Foto: Alenka Kociper
Te deklice se dobro spominjam. V Živalskem vrtu Ljubljana se je prostovoljno udeležila delavnice, na kateri smo pomagali premagovati nesmiselne strahove pred živalmi. Dobro se je zavedala nesmiselnosti svojih strahov pred pajki in se zato odločila, da jih ob moji pomoči premaga. Brez uvodnega sproščanja sem ji hitro približal velikega ptičjega pajka. Prvič sva se srečala, pa mi je vseeno zaupala in mi dovolila, da sem ji pajka položil na kožo blizu oči. Tako je zelo hitro premagala nesmiselni strah.
Je to neke vrste šok terapija?
Ne bi rekel, ne smem pa dopustiti, da človek začne med postopkom razmišljati, saj v trenutku najde nešteto domnevno pametnih izgovorov za svoj nesmiselni strah in morebitni umik. Navadno hitro pravilno ocenim, kakšen bo za posameznika pravi pristop. Pri nekaterih začnem bolj počasi, najprej se živali dotaknejo z enim prstom, drugim pa dam žival takoj v naročje ali na glavo. To je moja trenutna odločitev, h kateri me vodi intuicija, podprta z dolgoletnimi izkušnjami.
Kdo ima v sebi več strahov, otroci ali odrasli?
Glede na to, da so strahovi pridobljeni, se z leti običajno stopnjujejo in s tem vse bolj negativno vplivajo na naše življenje. Poleg tega jih je v odrasli dobi težje premagati, čeprav ni nemogoče. Imel sem učence, stare tudi več kot osemdeset let, ki so se povsem uspešno otresli hudih strahov, seveda pa so najbolj dojemljivi majhni otroci.
Mnogo starejših pravi, da če so s strahom pred na primer pajkom živeli sedemdeset let, bodo pa še teh nekaj, kar jim jih je še ostalo. Ni prav, prepričan sem, da se je vredno potruditi tudi v starosti, prvič zato, ker se tak človek počuti osvobojenega, drugič pa, da svojih strahov ne bo prenašal na druge, denimo na vnuke.
Lahko sami premagamo nesmiselne strahove?
Lahko, a za to so potrebni primerno znanje, osebnostna zrelost in motivacija, o čemer pišem v svojem priročniku. Sposobni moramo biti ozavestiti svoje strahove, prepoznati njihovo nesmiselnost in se odločiti, da jih premagamo. Veliko naredimo že, ko si priznamo, da je naš strah namišljen ali pretiran in zato ni v skladju z resnično nevarnostjo. To lahko spoznamo, če svojim strahovom dovolimo, da se izrazijo, da jih občutimo in potem brez občutka krivde o njih dobro razmislimo. Ko ugotovimo, da so nesmiselni, smo se pripravljeni soočiti z virom svojih strahov. Dobro je tudi, da si zastavimo primerne cilje, ki nam pomagajo premagati nesmiselne strahove. Recimo, da pred njimi obvarujemo vnuke.
Ste vi imeli kak nesmiseln strah pred živalmi?
Pa kako hudega! Z njim sem se zavestno soočil kot mlad učitelj biologije, ko sem hotel učencem pokazati nestrupeno kačo belouško. Odpravil sem se do bližnje mlake, da bi jo ujel. Ko sem jo zagrabil, mi je začelo razbijati srce, težko sem dihal, roke so se mi tresle in v trenutku sem bil povsem preznojen. Kačo sem mukoma spravil v vrečo in potem ob robu mlake povsem nemočno obsedel. V mislih sem obnovil svoje znanje o belouški in ugotovil, da je moj močni strah nesmiseln. Potem sem premagal strah in belouško znova vzel v roke. Napetost je kmalu popustila. Žival sem naslednji dan brez težav predstavil učencem.
Ves čas govoriva o ljudeh. Kako pa živali pripravite do tega, da sodelujejo pri vašem delu?
Pri živalih občudujem veliko sposobnost občutenja in hitrega ter iskrenega odzivanja na psihofizično stanje človeka in njegovo vedenje. Še posebno močno se odzivajo na naša čustva. S pozitivnimi čustvi živali privlačimo, z negativnimi pa jih prestrašimo in se zato pred nami umikajo. Ko se ne morejo umakniti, nam navadno najprej zagrozijo, in če njihove grožnje ne upoštevamo, nas nekatere tudi napadejo. Ob stiku z živalmi zato zavestno uravnavam svoje čustvovanje, razmišljanje in delovanje. Ko se osredotočim, notranje umirim in pozitivno naravnam, se lahko približam tudi prostoživečim živalim, ki še niso imele neposrednega stika s človekom. Lahko jih prijemam in tudi rahlo udarim, pa ne zbežijo.
