Tiskane izdaje
Gongi, tibetanske pojoče posode, kristalna kvarčna skleda, šruti, didžeridu, tingša, bobni, ropotuljice, vetrni zvonovi ... In nekaj radovednih obrazov, ki (nestrpno) čakajo, da prvič občutijo blagodejne učinke prav posebne kopeli, kjer je vse podrejeno sprostitvi. Pravzaprav se zdi, da v njej še tišina diha.
Navodila pred začetkom umirjanja uma in sproščanja telesa so bila kratka in jedrnata: »Na zvočno kopel ponavadi prinesemo podlogo za ležanje, odejo ali spalno vrečo, kaj za pod glavo in vodo. Sicer je najpomembneje, da se namestimo v sebi najudobnejši položaj. Lahko tudi sedimo ali stojimo, kakor nam pač najbolj ustreza. Prej izklopimo mobitele, med kopeljo pa čim manj motimo druge. Naprošamo vas, da pridete deset minut pred 19. uro in da se do takrat udobno namestite.«
Tisti, ki naj bi v zvočni kopeli »zaplavali«, so napotke voditelja Gala Furlana seveda upoštevali. In ko so v dvorani Mladinskega centra – Hiše mladih v Ajdovščini ugasnile luči, se je začel enourni zvočni potep v neznano. Najprej, vsaj občutek je bil tak, med nežno pršenje pomladnega dežja. Nato v večerni poletni hlad med pogovor čričkov pod obod zvezdnega neba. Pa v kratkotrajno epizodo grmenja pred nevihto, od koder je bilo (na srečo!) mogoče hitro zbežati v vedno varno zavetje matere narave, ki je pomirjala s svojo preprostostjo, tihostjo in spokojnostjo. Idilo so dopolnili zvonovi v ozadju, o katerih se je zdelo, da njihovo pesem z bližnjih vrhov nosi hladen jesenski piš. Ki obmolkne nekje v zimski belini ...
Asociacije prihajajo iz človeka
Celotna zgodba kopeli je bila z različnimi zvočnimi odtenki, ki so prihajali iz inštrumentov, s svojimi poglavji seveda daljša, kot jo premore opisati nekaj pičlih časopisnih vrstic. A zato nič manj dinamična in nepredvidljiva. Najbolj imenitno pri takšnem »eksperimentu« pa je, da vsak udeleženec zvočne kopeli njeno zgodbo napiše na svoj način. Mora torej tisti, ki kopel vodi, že vnaprej sestaviti zgodbo tovrstnega potovanja v neznano? »Bistvo zvočne kopeli je, da zvoki, ki jih v njej uporabimo, na vsakega človeka učinkujejo drugače. Občutki in asociacije na zvok namreč prihajajo iz nas. Gong, denimo, bo v določenem trenutku nekdo občutil popolnoma drugače kot kdo drug, ki je ob njem,« pravi Gal Furlan.
»Kar pa zadeva koncept: zvočno kopel običajno delam po določeni strukturi, po določeni poti, ki vso zgodbo pelje naprej. Zvoki, ki prihajajo iz inštrumentov, so pri tem v pomoč,« je prepričan. Izkušeni glasbenik, ki je že kot dveletni otrok začel kazati veselje do bobnov in svoji babici kradel lonce in udarjal po njih, dokler mu niso kupili majhnih bobenčkov, bo že vedel. Na prvi delavnici za afriške bobne je bil pri devetih letih, pri enajstih ga je v šolo sprejel uveljavljeni slovenski bobnar in tolkalec Zlatko Kaučič. Šolanje pri njem je končal leta 2006, z njegovima skupinama Kombo A in Kombo B pa še vedno sodeluje. Doslej so z društvom Zvočni izviri, ki so ga ustanovili pod Kaučičevim vodstvom, izdali pet zgoščenk. Med pomembne mejnike na poti mladega glasbenika bi lahko prišteli še sodelovanje s skupinami Perkakšns, Moj hišni band in Antioksidanti, poučevanje djemb ter najrazličnejše priložnostne glasbene projekte.
»Že doslej sem z inštrumenti velikokrat spremljal poezijo, gledališke predstave in različne nastope. Takšne predstave so zvočnim kopelim v marsičem podobne,« meni glasbenik, ki je svojo zajetno zbirko glasbil dopolnjeval s primerki z različnih koncev sveta. »Tibetanske pojoče posode seveda prihajajo iz Tibeta, gongi so najbolj doma na Kitajskem, tolkala na vseh koncih sveta, od Afrike do Južne Amerike ... Te inštrumente uporabljajo različne glasbene zvrsti, največkrat prav gonge in pojoče posode za zvočne kopeli,« pove o svojih inštrumentih, med katerimi utegnejo manj poznani primerki presenetiti tako glasbene amaterje kot profesionalce.
Meditacija s fokusom
Z zvočnimi kopelmi se je začel ukvarjati ljubiteljsko pred dobrima dvema letoma, po spodbudnih odzivih doma in pri prijateljih pa se je odločil, da jih predstavi tudi domači javnosti. In v Vipavski dolini so hitro dobile svoje zveste privržence. Kajti, kot priznava sam, nobeden od izvajalcev takšnih dogodkov ne zasnuje in naredi enako. »Vsak od nas dela drugače, vsaka kopel ima lahko povsem svoj cilj. Skupni namen je, da se ljudje sprostijo, saj je okrog nas ogromno destruktivnega zvoka, ki nas lahko povsem vrže iz tira ali pa nas v življenju ovira, čeprav se tega velikokrat sploh ne zavedamo. Takšna primera sta, denimo, zvok tovarne ali avtoceste v bližini. Seveda pa smo ljudje za zvoke tudi različno občutljivi,« pove sogovornik.
Vprašanje, ali je zvočna kopel sprostitev tudi za njenega izvajalca, kmalu zatem dobi duhovit odgovor. »No, lahko bi rekel, da je to tudi zame nekakšna meditacija, a nadvse fokusirana. Izvajalec zvočne kopeli mora biti popolnoma zbran. Meditacij je veliko vrst: v nekaterih lahko malce 'zaplavamo', v drugih moramo biti prizemljeni. Tak primer je zame zvočna kopel, v kateri pač ne morem 'odplavati' drugam ... En napačen udarec lahko poruši ves koncept, preglasen udarec pa šokira vse navzoče,« se zasmeji. Ko beseda nanese na to, kaj loči dobrega izvajalca zvočne kopeli od slabega, je Gal Furlan modro diplomatski. »Seveda je to, kaj je za koga dobro in kaj slabo, relativno. A tako kot glasba je lahko tudi zvočna kopel bolj ali manj konkretno izvedena, mogoče z več ali manj glasbenega znanja. Mislim pa, da je treba pri njej uporabiti ogromno dinamike. Če kdo nima tehnike, ki bi jo uporabil z dinamiko pri igranju tolkal ali drugih inštrumentov, je za poslušalca lahko vse skupaj tudi zelo moteče,« meni.
A »kopalci« ali, bolje rečeno, sodelujoči v Furlanovi zvočni kopeli so bili s slišanim in doživetim očitno več kot zadovoljni. »Uživala sem in se sprostila. To je bila moja prva zvočna kopel in občutek imam, da še zdaj malce vibriram. Ne vem sicer, ali je to prav ali ne, ampak med podplati še vedno nekaj čutim,« je priznala Irma Menard, ki je v ajdovsko Hišo mladih prišla iz Idrije. »Kaj naj rečem? Zame je bila to zelo zanimiva izkušnja, kjer sem se popolnoma sprostila. Dobro je, da greš sam vase, da si vzameš čas zase. Dogodek je bil fantastično izveden, tako da lahko izvajalca le pohvalim in rečem, da bi se česa podobnega v prihodnje z veseljem znova udeležila.«
Za Jano Kržišnik Makovec iz okolice Ajdovščine je bila to že tretja zvočna kopel. »Vsakič je odlično, zato se vedno rada vračam. Čutim zvoke, ki sproščajo energijo, z njihovo pomočjo se sprostim in prečistim, energija pa teče ... Mislim, da ljudje čedalje bolj spoznavajo to obliko terapije oziroma da resnično držijo besede, da tisto, kar potrebuješ, največkrat tudi najdeš. V Ajdovščini pogrešam nekoliko več alternativnih oblik sprostitve, ki jih zato poiščem v Gorici in Ljubljani, a sem hkrati prepričana, da jih bo tudi pri nas v prihodnje več. Bomo že poskrbeli za to,« optimistično napoveduje. Njena najstniška hči Uršula Makovec, ki se je v takšno kopel odpravila drugič, pa je prepričana, da so takšni dogodki povsem spodobna sprostitev. »Jaz si ob tovrstni terapiji vedno narišem neko zgodbo. Na kaj so me spominjali nocojšnji zvoki? Najbolj na morje in ptice.«
