S preprostimi postopki lahko vsakdo reši življenje

Kar 70 do 80 odstotkov srčnih zastojev se zgodi doma. Pomoč očividcev je ključna, saj takojšen začetek oživljanja do štirikrat poveča možnost preživetja. Do 26. oktobra bodo po vseh slovenskih krajih potekali brezplačni tečaji temeljnega postopka oživljanja in uporabe defibrilatorjev.

»S preprostimi postopki lahko vsak od nas reši življenje sočloveku, v večini primerov kar svojcu. Statistika kaže, da srčni zastoj najpogosteje doleti ljudi v srednjih letih, povprečna starost je 63 let. Nevarnost naraste že po 40. letu, nekoliko prej pri moških kot pri ženskah, seveda pa se to lahko zgodi tudi mlajšim, še zlasti če imajo prirojeno srčno napako. Lahko se primeri vsakomur ob hujšem stresu in tistim, ki zlorabljajo droge ali druge prepovedane substance. Nenaden srčni zastoj je lahko tudi posledica pretiravanja pri ekstremnih športih. Tako rekoč nihče ni imun, lahko pa zmanjšamo verjetnost pojava, če živimo zdravo in odpravimo dejavnike tveganja za razvoj srčno-žilnih bolezni,« je prepričan Peter Poredoš, dr. med., anesteziolog, član reanimacijske ekipe v UKC Ljubljana in Slovenskega reanimacijskega sveta.

Pri nas približno 1600 ljudi na leto doživi nenaden srčni zastoj, na stotine jih umre, ker jim očividci ne znajo pomagati. »Verjetnost, da oseba s srčnim zastojem preživi, se vsako minuto, ko je očividec ne oživlja, zmanjša za deset odstotkov. Defibrilacija z napravo AED oziroma defibrilatorjem v treh do petih minutah po kolapsu lahko poveča delež preživelih na 50 do 70 odstotkov,« poudarja Poredoš. »Na različnih javnih krajih po državi jih je nameščenih že skoraj tisoč, zavzemamo pa se, da bi bilo čim več teh naprav na voljo tudi v stanovanjskih naseljih.«

Pogumnih je le tretjina Slovencev

Sogovornik poudarja, da lahko ravno z ozaveščanjem dosežemo velik napredek v preživetju in kakovosti življenja: »V Sloveniji na leto po nenadnem srčnem zastoju preživi le pet do petnajst odstotkov ljudi. Pri bolnišničnem zdravljenju po uspešnem oživljanju smo že naredili precejšen korak naprej, zato verjamemo, da lahko preživetje in kakovost življenja povečamo še tako, da okrepimo prve tri člene v verigi preživetja: hitro prepoznavo ogroženega in klicanje pomoči, takojšen začetek temeljnih postopkov oživljanja in zgodnjo defibrilacijo z AED.« Pri nas se le približno 30 odstotkov očividcev loti oživljanja, v bolj ozaveščenih delih Evrope pa jih te postopke brez težav uporabi med 50 in 70 odstotkov.

Peter Poredoš: »Ne smemo se bati stopiti k takšnemu človeku. Biti moramo pogumni, imeti voljo in izkoristiti priložnosti, ki nam jih ponujajo akcije, kakršna je evropski projekt učenja oživljanja, ko se lahko naučimo ustreznega ravnanja brezplačno.« Nikoli ne vemo, kdaj nam bo takšno znanje prišlo prav. Morda nikoli ali pa zelo kmalu, ko bo pomoč potreboval kdo izmed naših najbližjih. Od nemega opazovalca do aktivnega reševalca nas loči le kakšna ura časa, ki jo zdaj lahko brez stroškov posvetimo učenju oživljanja.

In kako to poteka? »Najprej preverimo, ali je okolje varno, poskrbimo, da nismo izpostavljeni prometu, električni napetosti, nevarnim snovem. Zberemo se in pri človeku, ki leži na tleh, preverimo odzivnost. Primemo ga, rahlo potresemo in vprašamo 'gospod, gospa, kako se počutite', nato preverimo dihanje,« razlaga sogovornik. »Če je blizu še kakšen očividec, ga prosimo, naj pokliče nujno medicinsko pomoč na številko 112. Oglasil se bo dispečer na centru za obveščanje, ki nas lahko vodi skozi postopek oživljanja, pomembno pa je tudi, da si čim prej zagotovimo napravo AED,« poudarja.

Temeljni postopek oživljanja je preprost

Nato moramo prizadetemu sprostiti dihalne poti. Dlan mu položimo na čelo in glavo nagnemo nazaj. »S konicama dveh prstov pod vrhom spodnje čeljusti mu dvignemo brado, palec in kazalec druge roke pa naj bosta prosta za zapiranje nosu, če mu bomo morali dati umetno dihanje usta na usta. To dejanje pogosto omogoči ponovno spontano dihanje, zato gledamo, ali se prsni koš premika. Za ta del postopka ne smemo porabiti več kot deset sekund, saj je pri srčnem zastoju vsaka še kako pomembna, ker je verjetnost nevroloških poškodb iz minute v minuto večja,« razloži Poredoš.

Če prizadeti zadovoljivo diha, ne le s posameznimi vdihi, lahko začnemo zunanjo masažo srca. »Pokleknemo ob prsni koš prizadetega, ga razgalimo, hrbtišče ene dlani položimo na sredino spodnje polovice prsnice, čez pa položimo drugo dlan, pri čemer pazimo, da sta roki v komolcih iztegnjeni, saj si tako zagotovimo večjo moč, ko pritiskamo pravokotno na prsno kost. To moramo storiti s hitrostjo približno stokrat na minuto ali dvakrat v eni sekundi, prsni koš prizadetega pa se mora pri odraslem človeku spustiti za pet ali šest centimetrov, za tretjino. Rok pri masaži nikoli povsem ne dvignemo s prsnice, je pa popuščanje zelo pomembno, saj srcu tako omogočimo, da se napolni s krvjo,« pove zdravnik.

Zunanjo srčno masažo končamo po 30 pritiskih in izvedemo dva vpiha zraka v usta prizadetega. Njegov nos mora biti pri tem zaprt. »Uporabimo lahko ustno masko, gazo ali robček iz tkanine, nikoli pa papirnatega. Če je človek pobruhan ali se nam vpihavanje zraka upira zaradi kakšnih drugih izločkov, to lahko opustimo, saj ni primarnega pomena, medtem ko je zunanja masaža srca nujna.«

Brez defibrilatorja ne bo uspeha

Z doslej opisanim postopkom še ne dosežemo, da bi srce prizadetega znova bílo. Peter Poredoš: »Daleč od tega. Omogočili smo le cirkulacijo krvi skozi telo, kar je še zlasti pomembno za možgane, da jih obvarujemo pred okvarami. Glede na to da je pri treh četrtinah odraslih vzrok za srčni zastoj vertikularna fibrilacija oziroma migetanje srčnih prekatov, motnjo lahko popravimo izključno z defibrilacijo, se pravi z električnim šokom, če povem po domače. Za to pa potrebujemo avtomatski zunanji defibrilator. Vse naprave AED pri nas govorijo slovensko. Ko kovček odpremo, se same vključijo in nas govorno vodijo skozi celoten postopek, natančno povedo, kaj moramo s prizadetim storiti. To je za laike velik plus. Strah pred neobvladovanjem naprave je resnično povsem odveč. Pove nam, kdaj moramo namestiti elektrodi, na vsaki pa je tudi narisano, kam jo prilepimo in kako. Ena pride pod desno ključnico, druga pod levo pazdušno linijo, tik pod prsno bradavico.«

Potem defibrilator laičnega reševalca opozori, naj se ne dotika prizadetega, kar mora preprečiti tudi drugim očividcem. »Takoj ko aparat izvede elektrošok, nas spodbudi, naj nadaljujemo oživljanje in se znova lotimo masaže srca. Čez dve minuti bo naprava preverila srčni ritem, in če bo potreben še en šok, ga bo izvedla. Če pa človek pokaže znake življenja, če se premakne, začne kašljati ali spuščati glasove, s postopkom oživljanja lahko prenehamo,« pojasnjuje strokovnjak.

V tem času je na kraj dogodka gotovo že prišla ekipa nujne medicinske pomoči, tako da prizadetega lahko prepustimo strokovnim rokam. »Laikom tako uspe rešiti življenje v kar 60 odstotkih primerov, želeli pa bi si, da bi lahko rešili prav vsako,« še poudari Peter Poredoš.