S projektom Neverjetna leta učinkovito nad težave sodobnega starševstva

Število otrok z razdiralnim vedenjem se pri nas povečuje. Tako vedenje lahko kasneje privede do precej hudih težav, zato je pomoč že v predšolski dobi nujna, toda strokovne službe se utapljajo v delu. Začasna rešitev je projekt z delavnicami za starše, poimenovan Neverjetna leta – duševno zdravje za vsakega otroka.

Projekt, ki se v celoti financira iz sredstev norveškega finančnega mehanizma, starše nauči, kako pomagati ne le otroku, ampak tudi sebi. Prihaja iz Združenih držav Amerike, v uporabi pa je v številnih državah, saj dokazano zmanjšuje vedenjske težave otrok, spodbuja šolsko uspešnost in dolgoročno vpliva na duševno zdravje otrok.

Koordinatorica projekta dr. Marija Anderluh iz službe za otroško psihiatrijo na pediatrični kliniki UKC Ljubljana je ob predstavitvi projekta pojasnila, da se razdiralno vedenje kaže že v predšolski dobi – kot nevodljivost, agresivnost, izbruhi jeze, kljubovalnost. Kasneje se pridružijo še laži, medvrstniško nasilje, stopnjuje se lahko z zlorabo alkohola in drog, pa tudi z drugimi kršitvami družbenih norm in zakonov.

Razdiralnega vedenja tako že pri predšolskih otrocih ni pametno spregledati – žal pa so svetovalni centri in temu namenjene ambulante prepolni. Vsaj dvajset let raziskav je pokazalo, da tako vedenje lahko preprečujemo ali vsaj omejimo s programi za starše in učitelje. Tudi zato se je devet centrov po Sloveniji pridružilo projektu Neverjetna leta. Gre za brezplačen program treningov za starše, enkrat na teden po dve uri, trajajo pa od 12 do 16 tednov. Projekt so začeli izvajati marca, iztekel se bo aprila prihodnje leto. Prvi sadovi so že vidni.

Znanje pride v podzavest

Ena od starševskih skupin se srečuje v prostorih dispanzerja za mentalno zdravje v celjskem zdravstvenem domu. Vsak teden, do zdaj so se sestali osemkrat, na trening starševstva pride Petra, mamica petletnih dvojčkov: »Velik izziv je imeti enako stara otroka, dečka in deklico. Kako uveljaviti rutino, postaviti meje, pravila, kako se odzvati, ko ima otrok napad trme? Najbolj pomembno, kar sem se do zdaj naučila, je, da si moraš za otroka vzeti čas. Prej sem imela pred očmi, kaj vse v gospodinjstvu še moram postoriti, namesto da bi otroku res namenila pozornost. Toda znanje, ki ga dobim tu, pride v podzavest.«

Petra je v skupini prišla do osvobajajočih ugotovitev: »Tu smo starši iz različnih okolij, različno izobraženi, ampak na koncu ugotoviš, da imamo vsi enake težave. In da pri tem nismo sami. To mi veliko pomeni, zato si rade volje vzamem dve uri na teden, da pridem sem.«

Celjska skupina je nekaj posebnega – zato, ker v njej sodeluje precej očkov. Po svetu v skupino, v kateri je lahko največ 12 staršev, pridejo povprečno trije moški, v Celju jih je kar pet oziroma pet parov, kar je sploh idealno, poudarja ena od voditeljic delavnic Nadja Prevolnik: »Že na prvem srečanju je nekdo dejal, da bosta tako z ženo vsaj dve urici preživela skupaj, kakovostno. Brez otrok. Poleg tega je potem doma lažje postavljati pravila, vzgajati, saj oba vesta, za kaj gre.« Temu pritrjuje tudi druga voditeljica, Tanja Jazbec: »Zaželeno je, da sodelujeta oba, saj je potem možnost, da se bodo stvari izboljšale, večja.«

Bistveno boljši odnosi

Po prvih tednih treninga izboljšave doma zaznavata Simona in Matjaž, starša tri in pet let starih deklic. Treningov se je želela udeležiti predvsem Simona, saj je opažala, da se število konfliktov kopiči, trpeli so medosebni odnosi. Prepričala je še moža in zdaj mu ni žal: »Ko sva prišla v skupino, sem ugotovil, da je to srečevanje odlično: izmenjujemo si ideje, ki jih doma preizkusimo – in res je bolje.« Simona doda, da se je izboljšal tudi njun odnos: »Po treningih se zorni kot poenoti, ker poslušava iste stvari. Pogosto sem govorila, kako mora biti, spraševala, zakaj česa Matjaž ne dela tako kot jaz – zdaj sva bistveno bolj enotna.«

Treningi jima najbolj pomagajo pri uveljavljanju reda, želita pa tudi slišati, česa se je dobro držati in česa ne, izvedeti, kaj je primerno za določeno starost, kaj pa bi bilo že pretiravanje, če bi zahtevala od svojih otrok. Matjaž takoj pove primer: »Ko imamo skupno večerjo, si po napornem dnevu vsak želi deset minut, da bi v miru pojedel, brez kričanja in skakanja naokrog. Za ta problem sva rešitev našla sama in jo predlagala drugim staršem na delavnici: uvedli smo kuhalnico. Če hoče kdo kaj povedati, naj bo to otrok ali starš, mora vzeti v roke kuhalnico. Drugi poslušajo. In zadeva deluje.«

Simona meni, da je zelo pomembna pohvala, ki jo otrok preprosto mora dobiti: »Lahko mu rečem: Super si, ker tako umirjeno ješ ali ker lepo ješ. Hvala, ker si pomagal pospraviti mizo, zato smo hitreje končali in zdaj imam deset minut časa, samo zate.« Otroci razumejo, da so dobili pohvalo, vedo, zakaj so jo dobili. Vsaka taka pohvala ima pozitivne posledice. S pohvalo pridobijo pri samopodobi; če bo otrok pohvaljen, bo znal pohvaliti še koga drugega, tako bo navsezadnje bolj zaželen v družbi, naučil pa se bo pohvaliti tudi samega sebe.

Simona in Matjaž sta nad delavnicami navdušena. Nista ve?? tako razdvojena pri vzgoji; zdaj sta se osredotočila na otroka, ne več na nenehno samospraševanje in samodopovedovanje, kako mora biti kaj narejeno, kako reševati probleme. Nasprotno – kot pravi Simona: »Učimo se, kako problemov sploh ne ustvarjati.«

Bo projekt dobil domicil?

Celjska skupina staršev je tako imenovana preventivna skupina. Njihovi otroci nimajo posebnih diagnoz oziroma hudih vedenjskih težav, vendar imajo starši kljub temu precej vprašanj in dvomov o vzgoji svojih otrok.

Kot pojasnjuje Prevolnikova, so se treningi starševstva v več kot tridesetih letih izkazali kot primerni za vse otroke in družinam lahko zelo pomagajo. Da je pomoč dobrodošla, kaže tudi zanimanje: »Interesentov, septembra in januarja bomo izvedli še dve delavnici, je veliko. Je pa število prijavljenih zelo pomembno tudi za v prihodnje, saj si želimo, da s treningi ob koncu projekta ne bi končali, ampak bi delavnice radi implementirali v slovenski prostor. Zato upam, da bomo našli sogovornike in podpornike na različnih ministrstvih in občinah.«

Zakaj družine dandanes potrebujejo precej več pomoči, razlaga Jazbečeva: »Predstave, kako imeti otroka, so precej nerealne, kajti ni več tako velikih družin, da bi lahko vzgojo opazovali iz prve roke. Tako se nesoglasja med staršema zaradi vzgoje porajajo tudi zato, ker nimata možnosti svojih stališč preveriti še pred prihodom lastnega otroka.«

Največ težav, ki jih pri svojem delu v dispanzerju opažata Jazbečeva in Prevolnikova, nastane zaradi šibke povezanosti med otroci in starši. To je problem sodobnega starševstva, povzema Prevolnikova: »Starši smo zaradi službe veliko odsotni, trend je tak, da morajo imeti otroci popoldne nešteto obveznosti. Z vsem tem pa izgubljamo čas, ki naj bi ga preživeli skupaj. Pa ni treba, da smo z otrokom pet ur – dovolj je 15 kakovostnih minut, ko svoj čas namenimo le njemu. Če takrat zazvoni telefon, se res ni treba javiti, saj se zaradi tega ne po podrl svet, ampak lahko kasneje vrnemo klic.«

Obe priznavata, da program Neverjetna leta na prvi pogled ni nič posebnega. Pa vendar deluje. To se ne kaže le v boljših odnosih med starši in otroki, ampak tudi med odraslimi. Ena takih reči so pohvale, dodaja Nadja Prevolnik: »Starši za dobro opravljeno nalogo dobijo nalepko. To je značilen ameriški element projekta. Sprva smo bili morda do tega bolj hladni in zadržani, toda ko vidiš odziv, mnenje hitro spremeniš. Američanom se lahko smejimo – ampak nalepke delujejo!«

In res je očka, ki je na dan našega obiska nosil nalepko z napisom Zvezda sem, žarel. Kako ne bi otrok?