Tiskane izdaje
V Sloveniji je med tistimi, ki morajo zaradi težav z zdravjem jemati zdravila, več kot 23.000 takšnih, ki dobivajo – in tudi zaužijejo – več kot deset zdravil na dan. Takšno stanje ni le polifarmakoterapija (ta ima mejnik postavljen pri petih ali več zdravilih), ampak huda polifamakoterapija. Znano je namreč, da jemanje več zdravil hkrati poveča možnost za pojav neželenih učinkov, še zlasti če zdravila med seboj niso kompatibilna.
Kaj je polifarmakoterapija
Ključni pogoj za »zdravo« in varno zdravljenje z zdravili je kakovostno predpisovanje zdravil, pogoj za to pa je celovit vpogled v pacientovo terapijo skupaj z zdravili in prehranskimi dodatki, ki jih posameznik kupi in jemlje na lastno pobudo. Pri tem je ključno sodelovanje zlasti med bolnikovim izbranim zdravnikom – specialistom splošne ali družinske medicine – in med kliničnim farmacevtom. Tovrstno posvetovanje žal v praksi še ni zaživelo, razen pri zdravljenju v bolnišnici. Je pa nadvse spodbudno, da ima pilotni projekt, ki je zaživel na murskosoboškem območju, tako dobre rezultate, da je širitev tovrstne prakse na nacionalni ravni pravzaprav neizogibna.
Predstavniki Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije so po nizozemskem zgledu pripravili model, ki omogoča aktivno sodelovanje omenjenih dveh komplementarnih strok, za zdaj v sklopu zavodove enote na območju Murske Sobote. Zakaj ta občina? Izdatki za zdravila so tamkaj v povprečju devet odstotkov večji kot drugod po Sloveniji; vsak zdravnik v povprečju skrbi za 28 kroničnih bolnikov (v Sloveniji je to povprečje precej nižje – 15 bolnikov), ki jemljejo najmanj deset različnih učinkovin.
Prevrednotenje terapij
Vodja skupine kakovostnega predpisovanja zdravil v ljutomerskem zdravstvenem domu Breda Bavec, specialistka družinske medicine, pravi, da so bili zdravniki res veseli tovrstne pobude, saj je pomoč farmacevtov pri iskanju neželenih medsebojnih učinkov med zdravili, ki jih pacient prejme na primarni ravni, pri svojem zdravniku, in med tistimi, ki mu jih predpišejo različni specialisti, neprecenljiva. Značilen dokaz koristnosti tovrstnega sodelovanja v prid pacientu je, denimo, psihiatrična terapija, ki se, kot poudarja Bavčeva, širi ekspanzivno, splošni zdravnik pa nima vpogleda v vse interakcije med raznovrstnimi zdravili, ki jih jemlje bolnik.
Maja Petre, magistra farmacije in specialistka klinične farmacije, pravi, da je z natančnim pregledom terapije mogoče preprečiti do 70 odstotkov neželenih učinkov, ki jih zakrivi zdravljenje z zdravili. Cilj tovrstnih prizadevanj je optimalna farmakoterapija – to najbolj neposredno občuti oboleli, zaradi bistveno manjšega nabora težav in lažjega prenašanja zdravljenja –, ki se kaže na več ravneh. Manj je zapletov, manj pregledov in hospitalizacij, manj po nepotrebnem zaužitih zdravil pa tudi prihranki, tako v zdravstvu kot sploh v družbi, so vse prej kot zanemarljivi.
Manj hospitalizacij,
Tovrstni pristop pa pri nas sistemsko še ni urejen. Možen je posvet, na osebno pobudo, v lekarni, kjer pa se spet zaplete – zaradi premajhne kvote strokovnega kadra, saj je delež lekarniških farmacevtov v Sloveniji med nižjimi na stari celini.
