Stres je največja zdravstvena epidemija 21. stoletja

Shimi K. Kang trdi, da v 21. stoletju ne bo najpomembnejši inteligenčni količnik, ampak socialna inteligenca.

Objavljeno
16. maj 2016 16.12
Borut Petrović Jesenovec
Borut Petrović Jesenovec

Shimi K. Kang je na Harvardu izšolana psihiatrinja, motivacijska trenerka, strokovnjakinja za odnose, predavateljica in klinična izredna profesorica na Univerzi Britanske Kolumbije. Trdi, da v 21. stoletju ne bo najpomembnejši inteligenčni količnik, ampak socialna inteligenca, se pravi komunikacija, sodelovanje, kritično mišljenje, ustvarjalnost in potreba po prispevanju skupnosti. O tem je napisala knjigo z naslovom Delfinja vzgoja: kako vzgojiti zdrave, zadovoljne in motivirane otroke, ne da bi se vam bilo treba spremeniti v tigra. V njej primerja tri načine vzgajanja: tigrastega (avtoritarnega), meduzastega (permisivnega) in delfinjega (avtoritativnega). Knjiga je ena največjih uspešnic v Kanadi.

Starši se sprašujejo, ali otroke vzgajajo prav, in v priročnikih iščejo idealne rešitve za svoje probleme. S tem ni verjetno nič narobe. Večji problem je najti pravi priročnik.

Vsi si želimo popoln priročnik, toda če odkrijete enega, ki se obnese pri enem otroku, se morda ne bo več obnesel drugo leto, ko bo otrok starejši, ali pa pri drugem otroku. Temeljno načelo delfinje vzgoje je, da se moramo znati prilagajati spreminjajočemu se otroku in spreminjajočemu se svetu. Da pa bi se lahko prilagajali, moramo imeti stik z intuicijo in jo znati uporabljati.

Včasih je problem, da je intuicija uničena. Kako jo lahko obudimo v življenje?

Dobra stvar je, da pri ljudeh nikoli ne izgine. Intuicija je kot srčni utrip, vedno je v nas. Vsak človek jo ima. Prvi korak, kako jo oživiti, je, da si zavestno prizadevamo znova vzpostaviti stik z njo. O tem pišem v knjigi. Ne pozabimo na osnovne stvari: če nam manjka spanja, ne moremo biti intuitivni. Če smo lačni, ne moremo biti intuitivni, ker bomo v stresu in se bomo na svet odzivali na enega od treh načinov: zbeži, bojuj se ali otrpni. Stresni odziv nas bo oddaljeval od intuicije. Nemogoče je biti intuitiven in v stresu hkrati. Stik z intuicijo imamo lahko samo, če smo mirni in uravnovešeni.

Dandanes je zelo lahko biti v stresu, vendar pa je to verjetno ena največjih ovir do dobrega vzgajanja.

Stres je največja zdravstvena epidemija 21. stoletja. Pred nekaj leti sem delala v Ženevi za Svetovno zdravstveno organizacijo in hoteli smo ugotoviti, kaj v 21. stoletju najbolj ogroža zdravje – HIV, rak ali srčna bolezen. Raziskava pa je pokazala, da stres. To na videz ni logično: zakaj bi morali biti v takšnem stresu? Naše življenje še nikoli ni bilo udobnejše, hrana nas čaka v supermarketih, elektriko dobimo s klikom na stikalo. V Sloveniji imate mir. Zakaj so potem ljudje v takšnem stresu? Toda resnica je, da je stres del sodobnega načina življenja. Pomanjkanje spanja imamo za simbol ambicioznosti, zaposlenost za simbol pomembnosti, prijaznost pa za sinonim šibkosti. Vsa ta sporočila v družbi sprožajo več stresa. Ne domišljamo si samo, da je svet bolj stresen, res je tak. Videti je kot paradoks, saj družba še nikoli ni bila tako napredna in še nikoli nismo imeli toliko materialnih dobrin in še nikoli nismo imeli takšnega dostopa do znanja.

Drug paradoks, ki ga vidim, je, če si izposodim prispodobo supermarketa: police se šibijo pod hrano, a ta je večinoma prazna, hitra, instant, brez kakovostnih hranilnih snovi.

Absolutno. Obkrožajo nas paradoksi. Še nikoli prej v zgodovini človeštva se starši niso tako angažirali v življenju svojih otrok. Še nikoli jim niso brali toliko knjig, jih vodili na toliko dejavnosti, preživeli z njimi toliko časa, pa še nikoli nismo imeli generacije tako nezdravih otrok. To je zelo velik in zelo žalosten paradoks. Naši otroci so prva generacija, katerih pričakovana življenjska doba bo krajša od pričakovane življenjske dobe njihovih staršev. Prav imate, paradoksi so povsod. In ne moremo predvidevati, da bodo neposredna posledica družbenega napredka bolj zdravi posamezniki.

Starši menijo, da delajo nekaj dobrega, če dajo otrokom veliko sladkorja, češ da si to zaslužijo. Ampak to je nekakšen strup. Mar ni to potem zastrupljena ljubezen?

Vemo, da je popolnoma predelan, industrijski sladkor toksin. Ali pa poglejte igrače: otrok ima lahko polno sobo igrač, pa se bo še vedno lahko dolgočasil. Še pred generacijo se je lahko ves dan igral samo s palico. Niso problem igrače, problem je pomanjkanje domišljije. Svet se je spremenil. Čeprav obstajajo nekatere brezčasne metode, na primer uporaba intuicije, je treba poznati tudi sodobne stvari, kot so hrana in tehnologija, ipad, mobi, družbena omrežja, vse te stvari, s katerimi se staršem pred tem še nikoli ni bilo treba spoprijemati.

Spreminjamo paradigmo vzgajanja. Zdaj vemo, da bomo potrebovali mlade, ki bodo zelo ustvarjalni in bodo znali najti domiselne rešitve ter kritično in neodvisno razmišljati, toda če pogledamo naše sodobne šole, otrok ne pripravljajo dobro za novo paradigmo.

Res je. To je še en paradoks: bolj ko je šola tradicionalna, manj neguje spretnosti, ki so potrebne v 21. stoletju in ki ste jih pravkar našteli. V knjigi jim pravim kognitivna inteligenca. Gre za kritično mišljenje, sposobnost za sporazumevanje in sodelovanje ter ustvarjalnost. Svet se je spremenil in znanje je dosegljivo in ni omejeno tako kot v preteklosti samo na knjigo ali mentorja − takrat je bilo pomnjenje zelo pomembno. Ko sem študirala medicino, sem si morala zapomniti cele knjige o stranskih učinkih in zdravilih. Zdaj pa se nam po zaslugi tehnologije in interneta ni treba naučiti velikih količin podatkov. Vedeti moramo, kako uporabiti to znanje na različne načine, razlikovati dobro znanje od slabega, z znanjem reševati probleme. Inteligenca, ki je potrebna za omenjene spretnosti, se je popolnoma spremenila. Šolski sistem se temu ni prilagodil dovolj hitro. Vem, da se v Kanadi trudijo, ne vem pa za Slovenijo. Na splošno se šolski sistem po svetu ni prilagodil in ni na ravni, kakršno bi potrebovali.

Včasih se mi zdi, da preveč poudarjamo individualni uspeh in da pozabljamo na skupnost. Eno od ključnih vprašanj sodobnega časa je, ali bomo tekmovali ali sodelovali. V knjigi opisujete, kako zelo pomembno je za ljudi sodelovanje. Verjetno se je Darwin motil, ko je trdil, da preživijo samo najmočnejši. Verjetno v resnici preživijo tisti, ki se znajo najbolje prilagajati in sodelovati?

Mislim, da je Darwin napačno razumljen. Ni trdil, da preživijo samo najmočnejši, ampak najbolj prilagodljivi. Pozabili smo na vse razsežnosti besede prilagodljiv in otroke učimo samo, naj bodo najhitrejši, najmočnejši, najbolj bistri. Pozabili smo, da je najpomembnejša prilagodljivost. Prilagajati pa se ne moremo, če živimo izolirano. Ljudje se ne prilagajamo tako, da nam začne rasti perje ali da postajamo višji, ampak kognitivno, intelektualno, čustveno. Takšno prilagajanje pa zahteva izmenjavo idej, dajanje in sprejemanje skupnosti ter razumevanje raznovrstnosti. Ljudje se torej ne morejo prilagajati izolirani. Zato ne samo za preživetje, ampak tudi za uspeh potrebujemo sposobnost za prilagajanje v skupini.

Svet se tako hitro spreminja. Za starše je to precej naporen čas.

V našem hitro spreminjajočem se, izjemno povezanem in ultratekmovalnem 21. stoletju potrebujemo spretnosti, ki krepijo kognitivno inteligenco. Starši to lahko razumejo. Nekateri prisegajo na ravnovesje, ker jih skrbi otrokovo zdravje, in nočejo, da mu je tesno ali da je depresiven, ali ker hočejo imeti z njim dober odnos. Drugi pa so obsedeni z uspehom in ambicijo v ožjem pomenu besede. Pravim jim: če ste res ambiciozni in skrajno tekmovalni, morate otroke vzgajati po delfinje in krepiti njihovo kognitivno inteligenco, sicer bodo zaostali za drugimi, saj se svet bliskovito spreminja.

Izjemno pomembno vprašanje: kako vzgojiti otroka, ki bo ves čas motiviran?

Ključne besede, o katerih ves čas pišem v knjigi, so: strast, smiselnost in ravnovesje. Nihče ne more biti motiviran, če je neprespan. Tudi odrasli nismo motivirani, kadar smo utrujeni, zato potrebujemo ravnovesje, rutinsko redno spanje, rutinsko redno telesno vadbo. Nihče ni motiviran, če je lačen. Najprej moramo poskrbeti za osnovne potrebe. Vendar pa starši ne razumejo, da osnovne potrebe vključujejo tudi socialne vezi. Šele potem vse skupaj lahko dobi tudi smisel. Pri smiselnosti gre za povezovanje z nečim, kar nas presega. Če nas motivira potreba po tem, da bi bili številka ena, kaj nas sploh še lahko motivira, ko postanemo številka ena? Motivirati nas mora to, da se še bolj trudimo. Pri strasti pa gre za naše interese, stvari, v katerih uživamo. Možgani niso gruda ilovice, ki bi jo gnetli, kot bi hoteli. Ne moremo iz enega otroka zgnesti glasbenika, iz drugega inženirja, iz tretjega pa zdravnika. Upoštevati moramo posameznikove možgane, saj so kot prstni odtis, zelo individualni. Za starše je motivirati otroka zelo preprosto, ni pa lahko. Najprej moramo ugotoviti, kaj ga strastno zanima, kaj rad počne, potem pa to povezati z nekakšnim smislom, namenom, večjim dobrim. In za konec moramo poskrbeti še, da bo živel uravnoteženo. Šele potem se lahko pojavi motivacija. Tako delujejo naša telesa in naši možgani.

Omenili ste ravnovesje. Moramo se igrati in biti ustvarjalni. Toda ali ravnovesje v tem primeru pomeni, da se moramo tudi dolgočasiti? Je narobe, če se otroci dolgočasijo? Ali pa se včasih celo morajo dolgočasiti?

Da, dolgčas je del življenja. Dolgočasje je zelo pogosto močna spodbuda za ustvarjalnost. Ne zagovarjam dolgih ur dolgočasja, vendar ni nič narobe, če se otroci dolgočasijo. To jim omogoča, da se povežejo s svojo intuicijo in se vprašajo: »Hm, le kaj bi zdajle rad počel? Kaj želim raziskati?« V miru bodo lahko premišljevali. Z dolgčasom ni absolutno nič narobe.

Ste avtorica prodajne uspešnice v Kanadi. Kako vam je to spremenilo življenje?

Bolj mi je spremenil življenje proces pisanja kot pa sama slava. Knjigo sem napisala, ker se mi je zdelo, da obstaja razkorak med tem, kar delam kot mama, se pravi to, kar delajo vsi drugi, čeprav se pri tem ne počutim dobro, in mojo intuicijo.

Hoteli ste početi stvari tako kot drugi?

Tako je. Vsi okoli mene so delali isto.

Mislite, isto napako?

Ja, isto napako. Na primer otroka učiti igrati klavir pri treh letih.

Kot množična psihoza?

Natanko tako! Res pa je, da sem imela srečo, ker sem imela kot psihiatrinja za sabo urjenje in strokovno znanje. Delala sem z najstniki in imela sem vpogled v njihovo življenje in vedela sem, da delam nekaj že v temelju narobe. A sem to kljub vsemu počela. In iz svojega delfinjega otroštva sem vedela, da je narobe in nepotrebno, kar počnem s svojimi otroki. S pisanjem knjige sem si dovolila, da sem nehala početi tisto, kar so počeli vsi drugi. Ker sem bila znanstvenica in zdravnica, je morala spodbuda priti iz znanosti.

Torej je bilo pisanje za vas nekakšna terapija.

Da, bila je terapija, odkrivanje sebe, refleksija, raziskovanje tega, kar sem morala vedeti. Ni moglo biti samo moje mnenje, morala sem to tudi znanstveno podkrepiti, zato je na koncu knjige več kot 300 referenc. Dovolila sem si, da postanem mama, kakršna sem si vedno želela biti. Vedela sem, da takšna moram biti. Ta proces mi je spremenil življenje. Toda čeprav sem napisala to knjigo, pridejo dnevi, ko sem bolj meduzasta, ker sem utrujena in izčrpana in zamižim na eno oko. Včasih ko sem res v stresu in se moja hči ne vede lepo, pa postanem tigrica. Mislim, da je zelo pomembno sporočiti občinstvu, da nihče ni popoln. Vsi se naprezamo, vzgajanje je zelo zahtevno. Temu pravim nenehno kalibriranje. Ves čas morate preverjati pri sebi, kje ste. Biti delfinja mama ali oče je težje kot biti meduza. Laže je otroku samo dati bombon ali videoigro. In lahko je biti tiger in kričati in otroka podrobno nadzirati in ga reševati pred to in ono težavo. Vzgajati po delfinje je teže, vendar je to vredno početi na dolgi rok, saj bo otrok bolj zdrav, srečnejši in bolj motiviran.

Ker ste pisali o sebi in ste podkrepili svoja spoznanja z znanstvenimi dokazi, se bo veliko staršev lahko identificiralo s tem, kar pišete v knjigi. Kako so se nanjo odzvali bralci?

Bralci zelo cenijo znanost v moji knjigi, vendar pa knjiga ne more biti samo učbenik. Nihče ne bere učbenikov. Hotela sem, da se sliši moj glas mame, kolegice, sodelavke, ki se prav tako trudi kot drugi starši. Bralcem je bila najbolj všeč kombinacija mojega glasu mame, znanstvenih dognanj strokovnjakinje in zgodb mojih pacientov in ljudi, s katerimi sem delala.

Zdaj je na voljo tudi v slovenščini. Eden od razlogov za to, da je vaša knjiga morda zanimivejša kot drugi vzgojni priročniki, je prav prispodoba delfinov. Zelo lepo opisujete, kaj je pozitivnega na teh čudovitih živalih, in podobnosti med njimi in ljudmi. Imate morda kakšne osebne izkušnje z delfini?

Živim na zahodni kanadski obali in pri nas živi populacija zelo velikih ork. Te živali so me vedno fascinirale, ker so plenilci na vrhu prehranske lestvice. Tako uspešni so prav zaradi svoje socialne strukture.

Kako ste sploh odkrili delfine?

Po zaslugi svojih otrok. Imam dva sinova, ki sta očarana nad živalmi tako kot marsikateri drug otrok. Veliko knjig smo prebrali o najrazličnejših živalih in delfini so se nenehno pojavljali. Zdeli so se mi pametnejši od ljudi zaradi načina življenja. Znanstveno je dokazano, da imajo najbolj razvit del možganov, ki je pristojen za druženje. Znano je, da so igrivi. Zdijo se mi najboljša prispodoba za inteligentnost, srečo, socialno komunikacijo, skratka za lastnosti, ki jih najbolj potrebujemo v 21. stoletju.

Napisali ste knjigo o vzgoji za starše. Imate morda kakšen namig tudi za učitelje? Kako lahko uporabijo ideje iz vaše knjige v učilnici?

O delfinjem načinu govorim učiteljem, ravnateljem in podjetjem. Lahko ste tigrovski, meduzasti ali delfinji šef. Vsi smo kdaj delali v podjetju, kjer je šef tiger in kjer stvari delujejo, ko ima vse vajeti v svojih rokah, ko pa se kaj zalomi, nihče ne zna rešiti problema, preveč strah jih je poskusiti kaj novega. Meduzasto okolje je zelo zabavno, a nihče se ne uči in ne napreduje. Prispodobo z živalmi lahko uporabimo pri katerem koli odnosu, v šoli, pri starših, trenerjih, šefih, kolegih, celo sosedih.

Za konec še en paradoks: v knjigi je stavek: »Starši, ki se trudijo dati otrokom več, jim na koncu dajo manj.« Kako naj ga razumemo?

Starši, ki se trudijo otrokom dati več vsega, kar poruši ravnovesje, na primer preobilje materialnih dobrin, igrač, videoiger, več nasvetov, usmeritev, navodil, nadzora, na koncu dajo manj, v pomenu manj spretnosti. Vemo, da otroci, ki jih starši razvajajo z obiljem materialnih dobrin, trpijo zaradi pomanjkanja občutka o lastni vrednosti. Ne razlikujejo potreb od želja. Ne znajo presoditi, kdaj imajo dovolj. Izpostavljeni so večjemu tveganju za zasvojenosti. Otrokom, ki so bili deležni preveč nasvetov, usmeritev in nadzora, manjka občutek notranjega nadzora, so bolj depresivni, zasvojeni, več težav imajo s samostojnim reševanjem problemov, ne znajo se dobro prilagajati. Sporočiti želim: ne dajajte svojim otrokom manj, ampak skrbite za ravnovesje. Otroci morajo biti zdravi, srečni in močni!