Toaletni papir z bakterijami in plesnimi

V vzorcih več potencialno škodljivih bakterij, tudi E. coli. Prodajo omogoča pomanjkljiva zakonodaja.

Objavljeno
12. november 2015 19.54
Apartmaji Ortenia v Podčetrtku, 18. marca 2014
Maja Prijatelj Videmšek
Maja Prijatelj Videmšek

Ni vsak toaletni papir primeren za malo ali veliko potrebo, lahko nekoliko senzacionalistično strnemo rezultate sicer povsem resne raziskave. Pod drobnogled je vzela mikroorganizme v toaletnem papirju in potrdila prisotnost tudi nekaterih škodljivih bakterij, ki jih v tem papirju ne bi smelo biti.

Raziskava ni prelomna le zato, ker je prva takšna v Sloveniji, temveč ker avtor Matej Šuštaršič z Inštituta za celulozo in papir opozarja na možnost mikrobiološke kontaminacije toaletnega papirja, o kateri doslej ni bilo veliko znanega.

Najbolj prodajani

V raziskavi je zajel devet vzorcev toaletnega papirja s polic večjih slovenskih trgovcev. Trije vzorci so bili iz čiste celuloze, dva iz recikliranih vlaken, pri štirih pa sestava iz deklaracije ni bila razvidna. Zanimalo ga je, katere skupine mikroorganizmov so prisotne na površini in v samem papirju, koliko jih je ter kolikšna je prašnost papirja, kar vpliva na prenos mikroorganizmov s površine papirja na sluznico. Toaletni papir je eden od številnih higienskih papirjev, namenjenih osebni higieni (suhi in mokri robčki), uporabi v gospodinjstvu (kuhinjske brisače in prtički) in medicini (pregrinjala za postelje), Šuštaršič pa se je nanj osredotočil, ker je najbolj prodajana vrsta higienskega papirja.

Rezultati so pokazali veliko heterogenost med toaletnimi papirji tako v mikrobioloških lastnostih kot v površinski prašnosti. Nekateri vzorci so bili zelo solidni, komentira avtor raziskave. Zaskrbljujoči so predvsem rezultati analize enega vzorca, najverjetneje gre za papir iz recikliranih vlaken, čeprav to ni navedeno na deklaraciji. V njem je bilo stokrat več mikroorganizmov kot v drugih analiziranih vzorcih. Izolirana je bila tudi koliformna bakterija E. coli, ki kaže na fekalno onesnaženje toplokrvnih živali, to pa na možne druge mikrobiološke in kemijske dejavnike fekalij, zato po mnenju avtorja takšni papirji niso primerni za osebno higieno in stik z živili.

V spornem vzorcu toaletnega papirja so bile tudi višje koncentracije potencialno škodljivih sporogenih bakterij (med bolj znane v to skupino bakterij uvrščamo tudi Clostridium botulinum in Bacillus anthracis), aerobnih mezofilnih bakterij in plesni. Poleg tega je imel vzorec visoko stopnjo prašnosti, kar povečuje verjetnost prenosa mikroorganizmov z njegove površine na sluznico. Skrb vzbujajoče je tudi, da so bile v osmih vzorcih papirja od devetih potrjene sporogene bakterije – njihovo prisotnost, denimo, preverjajo v živilski industriji. Plesni so bile v treh vzorcih, kvasovk pa ni bilo.

Mikroorganizmi so v higienskih papirjih postali »aktualni« z uvedbo okoljske zakonodaje, ki je prinesla spremembe v delovanju papirnic. Pred njo so te vso vodo, ki so jo uporabile, vračale v reke. S strožjo okoljsko zakonodajo pa so količino vode začele omejevati in jo večkrat uporabljati. Temperature tehnoloških vod so se zato začele dvigovati, količina organskih in anorganskih snovi v njih pa kljub filtrom naraščati. Vzpostavile so se razmere, ki omogočajo uspešno razmnoževanje mikroorganizmov in nastanek oblog v papirnih strojih, Šuštaršič orisuje kontekst problematike.

Ničelna toleranca za E.coli 

Pri proizvodnji navadnega papirja to ni tako problematično, saj papir na papirnem stroju potuje skozi dolgo sušilno skupino, ki jo predstavlja več valjev. Pri tem je papir dlje izpostavljen visokim temperaturam, zato mikroorganizmi na površini propadejo. »Na koncu dobimo skoraj površinsko sterilen papir. Pri higienskih papirjih pa ni povsem enako,« opozori Šuštaršič. Ker morajo biti zelo tanki, potujejo le skozi en valj na papirnem stroju, kar pomeni, da so manj časa v stiku z visoko temperaturo. Plesni, sporogene bakterije in kvasovke, ki so odpornejše proti višji temperaturi, preživijo in lahko kontaminirajo končni izdelek.

Težko je z gotovostjo reči, na kateri točki so mikroorganizmi prišli v najbolj sporni vzorec toaletnega papirja, pove Šuštaršič. Največkrat so vir okužbe tehnološka voda in vhodne surovine (reciklirana vlakna). »Če je kanalizacija speljana neposredno v reko, iz katere papirnica zajema vodo, lahko z njo zajame tudi bakterijo E. coli. V naravi ta zelo hitro propade, saj za preživetje potrebuje 37 stopinj Celzija. V papirnici so razmere prav takšne. Drugi članki poročajo, da so bakterijo izolirali iz oblog v papirnih strojih, kar kaže, da tam lahko preživi. Papirnice v Sloveniji se tega zavedajo in obvladujejo mikrobiološke dejavnike z biocidi.« Toda ti niso vsemogočni pa tudi ne nedolžni z zdravstvenega vidika.

Iz raziskave je sklepati, da več mikroorganizmov vsebujejo vzorci toaletnih papirjev iz recikliranih vlaken. Vendar njen avtor meni, da uporaba čiste celuloze še ne zagotavlja mikrobiološke ustreznosti higienskega papirja oziroma da se na njem ne morejo pojavljati za človeka potencialno nevarni mikroorganizmi. Za celovito presojo njegove ustreznosti je treba poznati proizvodni postopek in namen uporabe higienskega papirja.

Šuštaršič je z raziskavo načel še drugo problematiko – da prisotnost za človeka potencialno nevarnih mikroorganizmov v higienskih papirjih ni zakonsko opredeljena. Zakonodaja na področju higienskih papirjev obravnava le kemijsko varnost (določene so mejne vrednosti za formaldehid, izločanje barvil, optičnih belil in nekaterih drugih snovi), medtem ko se mikrobiološka neoporečnost nadzoruje le z dogovori ali priporočili. »Sestavljavci razpisov za nabavo higienskih papirjev zahtevajo, da morajo biti ti kemijsko in mikrobiološko neoporečni, nihče pa ne zna povedati, kaj to pomeni,« ponazarja nedodelanost področja. Za higienske materiale bi po njegovem moralo veljati podobno kot za embalažne, in sicer da so sprejemljivejši izdelki s čim nižjimi vrednostmi.

Inštitut za celulozo in papir je v okviru razpisov in v dogovoru z nekaterimi papirnicami v Sloveniji že postavil mejne vrednosti za določene mikrobiološke parametre v higienskih papirjih. Za E. coli, denimo, velja ničelna toleranca. Večja neznanka je po besedah Šuštaršiča toaletni papir iz uvoza, zlasti če na njem ni navedena sestava vhodnih surovin. Da bi se potrošnik izognil nakupu toaletnega papirja s potencialno škodljivimi bakterijami oziroma kemijsko neustreznemu izdelku, avtor raziskave priporoča izbiro izdelkov z okoljskimi znaki. Ti kažejo, da je se pri izdelku preverjajo vsaj določeni določeni kemijski parametri. Na slovenskem trgu sta prisotna dva znaka, okoljska marjetica in modri angel. Oba zagotavljata, da izdelek izpolnjuje merila za varovanje okolja in zdravja ljudi. Drugo njegovo priporočilo je, da smo načeloma varnejši, če izberemo toaletni papir iz čiste celuloze kakor pa tistega iz recikliranih vlaken ali povsem brez oznak.