Uporaba avtomatskih defibrilatorjev: »Otresite se strahu!«

Mag. Rajko Vajd, predsednik Slovenskega združenja za urgentno medicino, je svojo poklicno pot začel kot zdravnik v splošni nujni medicinski pomoči. Zdaj dela v Zdravstvenem domu Medvode, kjer je njegova funkcija deljena – polovico strokovnega dela opravi kot zdravnik, drugo polovico kot direktor. A tudi v tej kombinaciji še vedno dežura in v sklopu nujne medicinske pomoči rešuje življenja.

Kaj je po vašem mnenju glavni zadržek, ki Slovencem preprečuje, da bi se takoj odzvali in ukrepali, kadar se znajdejo v bližini človeka, ki potrebuje takojšnjo pomoč?

Verjetno gre za preplet različnih dejavnikov. Nemalokrat je kriv strah pred napačnim ukrepanjem, čeprav človeku, ki doživi kolaps in ne diha, ne moreš škoditi – nasprotno, lahko »le« rešiš njegovo življenje. Pravočasno ukrepanje lahko prepreči smrt, katere nevarnost se sicer povečuje iz minute v minuto; posledični nevrološki izpadi in usihanje vitalnih funkcij pa človeku, četudi preživi, onemogočijo samostojno življenje. Žal se pri precejšnjem deležu ljudi, ki so doživeli in preživeli nenadni srčni zastoj, zgodi prav to. Toda tako hude posledice bi lahko preprečili.

Kaj svetujete?

Ljudje se morajo otresti zadržkov, strahu, bojazni! Ne smejo dopustiti, da jim sodobni način življenja, ki vodi v odtujenost, narekuje obračanje stran od pomoči potrebnega sočloveka. Ne sme jih biti strah, da jih bodo tožili, če bodo pri nudenju nujne pomoči ravnali napak, kajti nič ne more iti narobe, ne pri akutnih stanjih ne pri poškodbah. Če nekoga, ki je bil poškodovan v prometni nesreči, potegnemo iz avta prej, preden ta začne goreti ali eksplodira – in verjetnost za kaj takega je precejšnja –, smo naredili ogromno. Za strokovno oskrbo potem, ko pride na kraj dogodka, poskrbi ekipa nujne medicinske pomoči.

Kako pa je pri nas z odzivnimi časi ekip nujne medicinske pomoči?

Ti so taki, da si res želimo, da bi vsak Slovenec znal in hotel pomagati takoj, brez razmišljanja. Idealni dostopni čas, torej od prejetja klica do prihoda k bolniku, je od sedem do deset minut. Na območju Ljubljane in v drugih urbanih predelih Slovenije ekipe dosegajo te časovne okvire, v ruralnih okoljih jih praviloma presegajo. A tudi če ekipa prispe do človeka, ki potrebuje takojšnjo pomoč, v osmih minutah, se je do takrat njegova možnost, da preživi, zmanjšala že za 80 odstotkov. Vemo, kaj to pomeni. Očitno pa se, kot očividci, še vse premalo zavedamo, da bi to lahko pomagali preprečiti.

In kaj o tem pove statistika?

Od približno 1600 ljudi, ki pri nas vsako leto doživijo nenadni srčni zastoj, jih je leta 1998 preživelo le sedem odstotkov, leta 2007 nekaj več devet odstotkov. Lanske številke so že malo bolj spodbudne, zlasti za ljubljansko regijo, kjer je srčni zastoj preživelo približno 15 odstotkov ljudi, medtem ko je bilo slovensko povprečje nižje (slabih deset odstotkov). Točnih številk ni, ker registra za celotno državo nimamo. Še vedno pa velja, da mnogi bolniki, ki preživijo ta akutni dogodek, ne zmorejo več živeti samostojno, posledice so prehude.

K sreči je vsaj mreža avtomatskih defibrilatorjev danes že dobro razpršena po Sloveniji.

Res je. V Medvodah, denimo, ki so majhna občina, imamo defibrilatorje na 16 lokacijah, kar pomeni, da je med enim in drugim od 500 do 1000 metrov razdalje, ne več. Zdravniki si res želimo, da bi se očividci čim pogosteje aktivirali in s tem pomagali ne le človeku, ki potrebuje pomoč, ampak tudi nam. Že samo s takojšnjo masažo srca lahko tisti, ki pomaga, pripomore k delovanju srca, da to doseže vsaj od 30 do 40 odstotkov normalnega iztisa krvi – in tako zagotovi kisik, glukozo, hranila, ki jih možgani sicer ne bi dobili, posledice pa bi bile nepopravljive.

Kje so ljudje najpogosteje pripravljeni pomagati?

Med najbolj izstopajočimi primeri dobre organiziranosti je zagotovo Koroška, kjer je Peter Kordež, zdravstveni tehnik – reševalec, s povezavo koronarnih klubov oblikoval eno najbolje organiziranih mrež 86 avtomatskih defibrilatorjev. Ker se tovrstna akutna stanja najpogosteje zgodijo ljudem doma, so se dobro organizirala zlasti ruralna okolja, kjer se ljudje zavedajo, da si morajo znati pomagati. Dobro organiziranim koronarnim klubom pomaga 13 skupin prvih posredovalcev, ki na Koroškem skrbijo za čim boljše preživetje tamkajšnjih prebivalcev.