Tiskane izdaje
Pismo bralke: Draga Milena, vesela bom, če boste našli pet minut časa in se pogovorili tudi z menoj. Stara sem sedeminštirideset let, še zmeraj samska, čeprav je za menoj več krajših in daljših ljubezenskih zvez. O razlogih za svoje težave sem se pred leti pogovarjala s strokovnjakinjo, a nisem bila zadovoljna. Tudi ona me je želela ukalupiti, tega pa ne dovolim. Moje težave imajo že dolgo brado. Občutek neotipljive in ponavljajoče se krivde me je preganjal vrsto let. Bila sem nezakonski otrok, mama me je glasno in boleče vsak dan večkrat spomnila, da sem jaz kriva, ker si je zavozila življenje. Ko si je končno našla partnerja, sem bila kriva, če je sestra jokala, si potolkla kolena, bila poredna. Prišlo je celo tako daleč, da sem mami, četudi nisem vedela, za kaj točno gre, sama prinesla palico in se naslonila na mizo, da me je lahko natepla. Občutek krivde mi je tako močno vsadila v podzavest, da sem tudi pozneje, ko sem se že zdavnaj osamosvojila, ravnala enako kot v otroštvu. Ko sem, na primer, delala na banki, sem krivdo za manko denarja prevzela nase, odpustili so me, a so se mi pozneje, ko so našli tatu, tudi javno opravičili. To je bil zame zelo pomemben trenutek, ki mi je pomagal, da sem se odlepila od vzorcev, s katerimi mi je mama skoraj trideset let polnila glavo. Pred pol leta sem spoznala moškega, ki je sicer zadetek na loteriji, vendar ima grdo navado, da preveč poudarja svojo popolnost, jaz pa sem v njegovih očeh prepolna napak. To me vedno bolj moti, pa ne vem, kaj naj storim. Sili me tudi v poroko, ki se je branim. Aida
Milena svetuje: Že tako in tako imamo vsak dan tisoč razlogov, ki nam lahko vzbudijo slabo vest, da pa nam kdo z umetno ustvarjenimi občutki krivde želi še bolj zagreniti življenje, je res preveč! Že kot otrok ste bili oropani iskrene materine ljubezni, namesto tega so vas razžirali občutki ničvrednosti, nič kolikokrat ste bili po nepotrebnem fizično kaznovani! Zlorabljanje in ustrahovanje vas je toliko zdresiralo, da ste – četudi nič krivi – krivdo prevzemali na svoja ramena tudi pozneje, ko ste že odšli od doma.
Bridke izkušnje so vas naučile, da imajo ljudje takšne, kot ste vi, zelo radi. Za mnoge med njimi je namreč priročno, če imajo ob sebi nekoga, ki je pripravljen vsak trenutek prevzeti nase tudi odgovornost drugih. Zadnja leta ste se na vse kriplje trudili, da ne bi bili po nepotrebnem »ustrežljivi«, prepričani ste, da vam je celo uspelo. A glej ga vraga: nočne more so se na galanten način vrnile pri zadnjih vratih!
Ob vseh primerih, ki ste jih v pismu navedli, se močno bojim, da se sploh ne zavedate, da ste v razmerju s tem moškim prišli z dežja pod kap! Iz mamine bližine ste še lahko pobegnili, partnerju – če se morda poročita – boste bolj težko! Ni hujšega kot živeti z nekom, ki misli, da je najlepši, nezmotljiv, najbolj pameten, skratka popoln, in vam to pove stokrat na dan!
Gospod, s katerim delite mizo in posteljo, ni drugega kot mama v moški izvedbi. Ker ste bolj ali manj zaljubljeni vanj, niti ne opazite, kako vas z drobnimi dejanji in vsakdanjimi, a prefriganimi besedami nenehno, na vsakem koraku, ponižuje in maltretira. Drži, da vam ne reče naravnost, a tudi besede, ki priletijo okoli ovinka, lahko zelo zabolijo in nepopravljivo ranijo dušo, ki se mora ves čas umikati in opravičevati.
Del vas se mu že danes upira in išče poti za beg. Po vsej kilometrini, ki jo imate za seboj, se boste prej ali slej naveličali njegovega besedičenja o popolni mami, idealni službi, ki jo ima, o najboljših prijateljih, s katerimi preživlja čas.
Nisem mogla verjeti, da vas sprašuje, kakšni ljubimci so bili vaši nekdanji moški, pa ne zato, da bi bil ljubosumen, temveč zato, da bi od vas slišal, da je on od vseh – najboljši. Hkrati pa ne zamudi niti najmanjše priložnosti, da vam pove, da ste se družili z nesposobneži. Vaše rojstnodnevno darilo sicer pohvali, a že naslednjo sekundo začne vzhičeno hvaliti tista, ki so mu jih kupili kolegi. Poudarja njihov izbrani okus, vi pa lezete vase, ker se počutite krivo, da ste z darilom udarili mimo. Zadnjič, na primer, sta se povzpela na enega od hribov z zelo lepim razgledom. A ne bodi vrag! Ko sta prisopihala na vrh, so rahle meglice zakrivale pogled na morje! Začel vas je tolažiti, da bo naslednjič lepše, potem pa vam je vso pot v dolino ponavljal, da so se presnete meglice tokrat pojavile prvič, pa ne ve, zakaj. Kot da bi bili vi tisti, ki znate čarati vreme!
Banalne drobnarije, s katerimi se izživlja nad vami, bi dobile še večjo moč takrat, ko bi pred oltarjem dahnili za vas zelo usodni da. Nimate toliko domišljije, da bi si lahko že danes predstavljali, na koliko različnih načinov bi boleče drezal v vašo dušo in z občutki krivde, takšen kot je, z vami manipuliral do onemoglosti. V življenju je, žal, že tako, da človeka, četudi ga imamo neskončno radi, če nam povzroča občutke krivde, globoko v sebi prej ali slej zasovražimo.
V pismu ste omenili, da ste zaradi nenehnega prevzemanja krivde na svoja ramena pred leti že obiskali pomoč. Poiščite jo še enkrat. Vzorci, ki jih nosite v sebi, so še zmeraj živi. Močni, uporniški in radoživi kot ste, jih boste premagali! Zaupam vam, verjamem, da znate premikati gore, zato tudi pričakujem, da boste že jutri zagrabili bika za roge!
Postavite njegove kovčke pred vrata, potem pa pod tuš in veselo na delo! Lahko pa se še kdaj obrnete name, nikamor vam ne bom pobegnila!
***
V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.
Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena svetuje)
