Tiskane izdaje
Situacija »win-win« in v vsakem primeru dobitna kombinacija je učenje z metodo sita in harmonizatorjem dihanja, ki ga v Rakovniku pri Medvodah izvajajo v centru višje medicinske sestre Blanke Gašperlin. Tam me z direktorjem Miranom Benedičičem poučita, da je tuji jezik v resnici le delček velikega sistema, del regeneracijskih programov, terapij za odpravljanje stresa, vedenjskih težav in motenj pozornosti otrok, sredstvo za krepitev spomina, sproščanje nosečnic, obvladovanje psihosomatskih težav, kot so depresija, nespečnost, migrena, rehabilitacije po možganski in srčni kapi ...
Ob izboljšanju počutja pa je »gratis« še znanje tujega jezika. »Mi nismo jezikovna šola, tukaj je jezik kolateralna korist programov. Tako kot se po vsem svetu ljudje učijo v skupinah, na klasičen šolski način, mi za učenje uporabljamo metodo sita, s harmonizatorjem dihanja in fiziološko pripravo možganov na učenje,« je povedal Benedičič o drugačnem poučevanju jezika, s katerim naj bi se posameznik v 40 urah naučil približno toliko kot po ustaljenih metodah v enem šolskem letu.
Kako je to mogoče? Z boljšo »kondicijo« naših možganov. Za to moramo doseči tako imenovano stanje globoke budne sproščenosti, v katerem smo najbolj odprti za sprejemanje novega znanja, ki se s to posebno metodo useda in tudi dolgoročno nalaga v nas. Sita temelji na starodavni meditacijski tehniki, ki jo tibetanski menihi izvajajo še danes. Dihalne vaje, pogled za soncem, zjutraj in zvečer, dvakrat na dan po pol ure. Harmonizator dihanja ponazarja to tisočletno vedenje in znanje v sodobnejši obliki – s posebnimi očali s senzorjem. Ta zaznava vdihe in izdihe, ob njih pa se sproža ciklična svetloba, ki jo zaznaš za zaprtimi očmi. To spodbuja nastajanje endorfinih hormonov, hormonov dobrega počutja, obenem pa se stresni hormoni po fiziološki poti izločajo. Tako dosežemo stanje globoke budne sproščenosti, stanje, v katerem smo sicer, tik preden zaspimo. V takšnem stanju se regeneriraš, počivaš, se krepiš. Obenem poslušaš še tuji jezik, sredstvo, ki prebudi možgane, ko ti zaradi vsakodnevne rutine že začnejo lenariti.
Bolj polno dihaš,
Tudi danes se za tovrstne terapije za izboljšanje spomina, koncentracije in obvladovanje stresa odloča veliko uspešnih podjetnikov, ki lahko vse to združijo tudi z učnimi urami tujega jezika, za katere si sicer težko vzamejo čas.
Z metodo sita je to učenje lahko zelo intenzivno, od pet do deset dni, in popolnoma prilagojeno posamezniku. Posebej za to metodo učenja usposobljeni profesorji mu pripravijo snov z natanko določenega strokovnega področja, ki jo mora, denimo, obvladati na naslednjem sestanku. Sicer pa imajo programov več, nekateri se učijo v skupini, drugi vsebine poslušajo kar doma ali z mentorjem, nekateri neko znanje pridobivajo dlje časa, drugi manj. »Tečaji so primerni za vse od desetega leta dalje, za oba spola, za vse vrste izobrazbe. Na koncu lahko vsakdo doseže rezultat, ki ga želi, in sicer tako, kot se je naučil svojega maternega jezika,« je pojasnil Benedičič in opozoril, da je proces seveda natančno razdelan, in ne gre za lijak, po katerem bi lahko hitro pridobili znanje.
Glasba za shranjevanje podatkov
»Prva faza je sprostitev s harmonizatorjem dihanja. Sledi pedagoška priprava na poslušanje. Naši možgani morajo najprej razumeti temo, v slovenščini pa tudi že v tujem jeziku. Da lahko snov sproščeno poslušaš, jo je treba namreč najprej razumeti. Poslušanje – le v tujem jeziku – traja 40 minut, po natanko določenem protokolu. Vsebine so pripravljene na podlagi znanja o tem, kako možgani najlaže sprejemajo, kolikokrat je ponovljen dialog, kolikokrat se ponovijo besede, saj nam lahko misli tudi odjadrajo. Asistentka posameznika vodi, komentira, jaz spremljam medicinski in osebnostni del. Nato posameznik s profesorico že aktivno uporabi poslušani dialog, v konkretni situaciji, na katero sta se pripravila. Ponavadi sledi še eno poslušanje za utrjevanje vsebine. Na koncu je na vrsti dremež, posebna glasba sita, ki pomaga, da možgani naučeno shranijo,« je podrobnosti pojasnila Gašperlinova in poudarila zadnji, najbolj strokovni del metode.
»Če bi glasbo izpustili, bi se lahko izgubilo do 60 odstotkov vsebine. Teh pet faz je kot ščit, da se vsebina usede v dolgoročni spomin. Ko si v umirjenem stanju, ko dihaš polno, ko ta sistem sprejemaš, se avtomatično regeneriraš in ustvarjaš določeno beljakovino, ki okrepi spomin in znanje, ki si ga že imel. Vsak dan je več starih nevronov vključenih v proces učenja, tudi to, kar je nekoč že bilo zapisano, se prikliče nazaj.«
In po takšnem učenju človek ni utrujen, temveč spočit, pravi Benedičič. »Miselna dejavnost ponavadi jemlje energijo, tukaj pa je ravno obratno, smo v sproščenem stanju, hormonsko podprti in pravzaprav bolj spočiti kot na začetku.«
O tem se je že na lastne oči (s harmonizatorjem dihanja na njih) prepričala tudi Erika Kostanjšek, ki je želela obnoviti zlasti svoje strokovno znanje angleščine. »Kot direktorica podjetja nimam časa za dolge tečaje. Ta mi zelo ustreza, saj lahko z njim le zapolnim vrzeli, ki mi manjkajo. Imam individualni program, ki poteka v prijetnem okolju s profesionalnimi ljudmi, učenje je sproščujoče. Ko prihitim iz službe, se tu vedno najprej umirim, v sproščenem stanju pa vsakdo bistveno lažje sprejema informacije,« je zagotovila, zadovoljna z delom v zadnjih mesecih.
Tečaja še ni končala, a Gašperlinova jo je pohvalila, da bo v petih dneh usvojila približno tisoč besed. »Všeč mi je, da se tako hitro naučiš fraz, ki se uporabljajo v zasebnem ali poslovnem svetu, v šoli pa se jih nikoli nismo učili. To je učenje naravnega govora. Gospodarstvo nas sili, da se moramo na hitro prilagoditi, da obvladamo več jezikov hkrati. To je enkratna metoda, da lahko človek hitro pridobi specifično znanje, ki pa ga je seveda treba ves čas osveževati,« je še povedala o svoji izkušnji.
Kot zobna ščetka
Ko so ji ob prvem obisku prvič nadeli harmonizator dihanja in ji pokazali meritve, se je zgrozila ob spoznanju, da sploh ne zna pravilno dihati. Podvržena stresu je dihala hitro in plitko, namesto umirjeno, koherentno. »Kar pozabimo nase. Ko sem začela pravilno dihati in piti več vode, sem se počutila bistveno bolje, tudi več informacij sem lahko obdelala,« je povedala. Danes je harmonizator dihanja že del njenega vsakdana. Pravi, da si ne predstavlja več, da ne bi začela dneva brez te polurne meditacije, umiritve. »Vsako jutro si nadenem harmonizator in se na prijeten način prebudim. Ko ga ugasnem in vstanem, se mi zdi, da sem že naredila veliko zase, čeprav sem v resnici samo dihala.«
Gašperlinova in Benedičič pravita, da bi moral biti harmonizator dihanja za vsakogar kot zobna ščetka, dvakrat na dan po pol ure bi se moral človek potopiti v stanje globoke budne sproščenosti in tako napolniti svoj bazen z energijo. »V tem stanju po naravni poti dosežemo spremembe, pomlajevanje, uravnovešenost, to pa vpliva na dobro počutje, zdravje, vitalnost uma, hormonskega in živčnega sistema.«
