Vse več odsotnosti z dela zaradi stresa

Ljubljana – Medtem ko v Sloveniji absentizem z delovnega mesta zadnja leta upada in je lani dosegel najnižjo stopnjo v pol stoletja merjenja tega kazalnika (štiri odstotke), pa podatki kažejo, da alarmantno raste delež absentizma zaradi hudega stresa in prilagoditvenih motenj. Leta 1998 je bilo takšnih odsotnosti z delovnega mesta 2591, lani pa kar trikrat več, 7112. Za to diagnozo se skoraj v celoti skriva trpinčenje na delovnem mestu, pravi primarij Dušan Nolimal z Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ).

Ženske sicer večkrat manjkajo na delovnem mestu zaradi bolniške odsotnosti, pri moških pa je bolezen bolj resna. Kriza je prinesla tudi precejšen porast nekaterih drugih diagnoz. Zaradi ponavljajoče se depresivne motnje zaposleni ostajajo odsotni dalj časa. Približno dvakrat več motenj je v javnem kot v zasebnem sektorju, še kažejo podatki analize stanja duševnega zdravja na delovnem mestu, ki je nastala na pobudo ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti v okviru kampanje Zdravo delovno okolje 2014–2015: Obvladajmo stres za zdrava delovna mesta.

Lani je bilo na bolniškem dopustu zaradi reakcij na hud stres in prilagoditvenih motenj 7112 ljudi, ki so bili skupaj odsotni z dela 187.477 dni ali v povprečju 26,3 dneva na odsotnega. Leta 1998 je bilo zaradi tega na bolniškem 2591 ljudi, skupaj 63.690 dni oziroma 24,5 dneva v povprečju. »To kaže, da je treba resneje vzeti organizacijski stres na delovnem mestu. Kot zakasneli odziv na stresne dogodke, izjemne okoliščine ali trpinčenje lahko nastopi posttravmatska stresna motnja z nočnimi morami, tesnobo, depresijo, razmišljanjem o samomoru. Delodajalci morajo spoznati, da sama po sebi sicer dobra zakonodaja in interni pravilniki ne zagotavljajo izvajanja ukrepov promocije duševnega zdravja na delovnem mestu.«

Tudi podatek, da je bolniških odsotnosti na splošno manj kot pred leti, ima svojo slabšo plat. Najverjetneje je tudi pokazatelj prikrivanja bolezni zaradi negotovosti na trgu dela, višje brezposelnosti in krepitve prekarnih oblik dela, saj tem delavcem bolniška ni plačana in morajo biti na delovnem mestu kljub bolezni in slabšemu počutju. Domnevo o tem potrjuje tudi podatek Eurofounda, ki za Slovenijo med vsemi evropskimi državami kaže največji delež ljudi, starejših od 50 let, ki so v zadnjih dvanajstih mesecih delali, kljub temu da so bili bolni.

»Zaposleni v službi skrivajo depresijo, saj je to stigmatizirana bolezen, bojijo se povedati svojemu delodajalcu ali šefu. S tem si tudi ne upajo na bolniški dopust. Če bi šli vsi k zdravniku, bi uporaba zdravil in število bolniških še narasla,« pravi zdravnik, specialist socialne medicine.

Čeprav odsotnosti zaradi drugih duševnih in vedenjskih motenj (vključno z depresijo) ne naraščajo, se je v zadnjih letih povečala poraba vseh zdravil, ki vplivajo na razpoloženje. Lani je bilo napisanih več kot tri milijone takšnih receptov, največ za zdravila proti bolečinam, ki so pogosto psihosomatskega izvora, več kot pol milijona receptov pa je bilo za antidepresive (525.206). »Poraba antidepresivov je pri ženskah v Sloveniji še enkrat večja kot pri moških, vendar tudi pri teh narašča, kar kaže, da počasi opuščajo prakso, da težave lajšajo z alkoholom, ampak gredo raje k zdravniku.«

Za depresijo je sicer veliko vzrokov: genetski, nagnjenost v družini in podobno, razmere na delovnem mestu pa lahko prispevajo veliko k razvoju bolezni, če se stresne motnje, trpinčenje, strah in negotovost ponavljajo. »Vendar je mogoče z zdravili zdraviti depresijo, ki je velikokrat posledica posttravmatske stresne motnje, posebej zlorab in trpinčenja na delovnem mestu. Tudi ugotovitve inšpektorata za delo kažejo, da so v Sloveniji psihosocialni dejavniki tveganja na delovnem mestu pogosto povezani z organizacijskimi težavami, med katere spadajo slaba organizacija dela, slaba komunikacija in odnos z nadrejenimi, negotovost delovnega mesta in nesodelovanje pri postopkih odločanja, pomanjkanje podpore pri reševanju problemov in visoka delovna obremenitev.«

Obenem, opozarja Dušan Nolimal, se zaposleni, ki trpi zaradi nadlegovanja ali trpinčenja, največkrat znajde v začaranem krogu. Po zakonu bi moral trpinčenje najprej prijaviti nadrejenemu, kar je absurd, saj ga prav ta izvaja. Ker gre v takih podjetjih največkrat za strahovlado, si ljudje tega ne upajo, če pa se že opogumijo, je to težko dokazati, saj si tudi nihče od sodelavcev ne upa pričati. »Prijavitelji trpinčenja na delovnem mestu so premalo pravno zaščiteni. Zato se večina pusti utišati, se umakne ali izgubi službo. Veliko jih duševno zboli. Redki se za pravice borijo do konca, tudi na sodiščih,« pravi Nolimal. Vendar, opozarja, številne bolniške odsotnosti pričajo o resnosti problema.

Inšpekcija: Kršitev ni

Na Inšpektoratu RS za delo so nam pojasnili, da v zadnjih letih narašča število vseh prijav kršitev delovnopravne zakonodaje, tudi prijav na področju varnosti in zdravja pri delu, vendar se ugotovljene kršitve nanašajo zgolj na nespoštovanje zakonov, ki določajo sprejetje ukrepov za večjo varnost delavcev. Leta 2012 so evidentirali 355 kršitev, leta 2013 497 primerov, lani pa 308. Največ tovrstnih kršitev je v gradbeništvu, gostinstvu, trgovini, pogoste pa so tudi v dejavnosti izobraževanja, naštevajo.

»Glede prepovedi spolnega in drugega nadlegovanja ter trpinčenja na delovnem mestu inšpektorji v letu 2014 niso ugotovili kršitev. Po poročanju inšpektorjev so prijave v zvezi s trpinčenjem na delovnem mestu, če se zgodijo, pogosto anonimne ter zelo splošne oziroma pavšalne. Inšpektorji ugotavljajo tudi, da delavci domnevnega trpinčenja pred prijavo inšpekciji ne izpostavijo tudi neposredno pri delodajalcu. Zgolj na podlagi anonimnih in zelo splošnih prijav inšpektorji zelo težko ugotovijo trpinčenje. Za domnevne kršitve običajno tudi ni ne materialnih dokazov ne prič. Hkrati pa inšpektorji ugotavljajo, da nekateri delavci posameznih konfliktov, povezanih z opravljanjem dela, ne ločijo od trpinčenja na delovnem mestu. V primerih posameznih konfliktnih situacij namreč ni izkazan element ponavljajočega se ali sistematičnega ravnanja ali vedenja. Glede na težavnost dokazovanja kršitev nadlegovanja in trpinčenja je vloga inšpektorata na tem področju predvsem preventivna,« so pojasnili na inšpektoratu.

Menedžerji: Trpinčenje ni problem

Na nujnost preventive v podjetjih opozarja tudi primarij Dušan Nolimal, vendar bi se morali ti programi ukvarjati z izboljšanjem organizacije dela in vodenja, ne pa toliko s posamezniki, ki jih učimo, kako biti srečen na delovnem mestu. To je premalo. »Opolnomočiti je treba zaposlene, da aktivno sodelujejo pri upravljanju in poslovnem odločanju, zlasti da lahko vplivajo na organizacijske dejavnike, ki slabšajo njihovo zdravje. Po izsledkih mednarodne raziskave Esener 2 Slovenija skupaj z Italijo izrazito izstopa kot država, kjer so delodajalci najbolj pridni pri izvajanju ocen tveganja na delovnem mestu, hkrati pa smo na zadnjem mestu, ko gre za sodelovanje zaposlenih pri oceni teh tveganj. Doktrina je, da bi morali te ocene delati zaposleni, pri nas pa jih pogosto izdelujejo nekakšni zunanji 'strokovnjaki', ki nimajo stika z realnostjo.« Po podatkih raziskave Esener 1 je Slovenija tudi na zadnjem mestu po odzivu menedžerjev, saj ti menijo, da trpinčenje na delovnem mestu ni problem, čeprav trend bolniškega staleža zaradi tega narašča.

Vendar, opozarja Nolimal, je še vedno polovica depresij na delovnem mestu neprepoznanih, saj podatki iz tujine kažejo, da je lahko na delovnem mestu tudi tretjina zaposlenih občasno depresivnih. In kako se bolezen kaže? »Devet znakov je, na katere morajo biti delodajalci in sodelavci pozorni, če hočejo pravočasno zaznati težave drugega: zmanjšanje zanimanja in veselja do dela in življenja nasploh, spremembe v apetitu, zmanjšana ali povečana telesna teža, nespečnost, čezmerna zaspanost, spremembe večine aktivnosti, utrudljivost in oslabitev življenjske energije, občutki ničvrednosti, zmanjšana sposobnost mišljenja in koncentracije ter odločanja. Ljudi velikokrat obsojajo, da so neučinkoviti, pa so v resnici depresivni.«