Za odpravo nepotrebnih smrti in joka svojcev

Za kakovost in varnost zdravljenja v slovenskem zdravstvu ni dovolj dobro poskrbljeno. Tovrstna skrb ni celovita, izvajanje zaščitnih ukrepov, ki preprečujejo pojav neželenih dogodkov med zdravljenjem – ti nastajajo tako pri nas kot tudi povsod drugod po svetu –, ni dovolj pregledno, njihovo spremljanje pa ne dosledno. Zato se zdi pobuda za zakonodajno ureditev tega področja, ki bo poskrbela za dosledno upoštevanje varnostnih ukrepov, nadvse dobrodošla.


Lani ustanovljena delovna skupina za reformo zdravstvenega sistema, ki jo pri mreži nevladnih organizacij 25 X 25 – ta danes združuje že okoli 90 združenj bolnikov, ki imajo skupaj približno 80.000 članov – vodi izr. prof. dr. Andrej Robida, je pripravila dva dokumenta. Teze za zakon o kakovosti zdravstvene obravnave, varnosti pacientov ter osredotočenju na paciente in njihove svojce so člani delovne skupine dopolnili še z dokumentom, v katerem so nanizane zahteve nevladnih organizacij za visoko kakovostno, varno ter na paciente in svojce osredotočeno obravnavo.

Čakajoč na odziv

V tej vse prej kot nepomembni interesni združbi sta dokumenta dobila celovito podporo, predvidena je bila tudi že predstavitev ministrici za zdravje Milojki Kolar Celarc in njeni ekipi, a to se, kot pravi prim. Matija Cevc, predsednik izvršilnega odbora mreže, kljub njihovi pobudi v več kot mesecu dni še vedno ni zgodilo. Predstavniki civilne družbe pa so argumente v prid sprejetju zakonodajne novosti, na področju kakovosti in varnosti v zdravstvu edinstvene v slovenskem okolju, že predstavili predsedniku državnozborskega odbora za zdravstvo Tomažu Gantarju. 

Prof. dr. Andrej Robida, pediater kardiolog, izredni profesor pediatrije in javnega zdravja, se je izuril kot klinični praktik, doma in v tujini, pa tudi kot sistemski teoretik, ne nazadnje tudi v času, ko je na ministrstvu za zdravje vodil oddelek za kakovost, kjer pa so mu, kot je že večkrat javno povedal, uvedbo sprememb, zasnovanih za izboljšanje kakovosti in varnosti zdravljenja, onemogočili. Zato je odšel in zdaj, že upokojen, a še vedno polno aktiven, pri omenjeni mreži vodi delovno skupino za reformo zdravstvenega sistema. Sicer pa je že februarja v pogovoru za Delo opozoril na ugotovitev evropske komisije, da Slovenija preprosto ne upošteva priporočil za izboljšanje področja varnosti in kakovosti v zdravstvu, saj je od skupaj 13 meril izpolnila le tri in tako, skupaj z Romunijo, pristala na zadnjem mestu.

Zanemarjeno področje

Kakovost in varnost sta v paketu zakonov, ki urejajo področje zdravstva in zdravljenja, omenjeni le bežno, v primerjavi z razvitimi državami sveta necelovito, nepopolno in zastarelo, tudi v zakonu o pacientovih pravicah, ugotavlja dr. Robida.

Čeprav državni proračun zagotavlja sredstva za spremljanje učinkovitosti, dostopnosti in kakovosti dela v sistemu zdravstvenega varstva, vključujoč tudi predloge za izboljšanje stanja, pa tovrstne rešitve večinoma o(b)stajajo samo na papirju, kajti »merjenje kulture varnosti v bolnišnicah se je ustavilo, kazalniki kakovosti se ne spremljajo elektronsko, kakovosti podatkov o kazalnikih nihče ne preverja, poročanja o najhujših škodljivih dogodkih zaradi napak je malo,« opozarja zdravnik, ki ga resno skrbi opešana in pozabljena skrb za kakovost dela v zdravstvu in s tem tudi za varnost pacientov.

Ekstrapolirani podatki, izračunani na podlagi številk, veljavnih v ZDA in tudi ponekod po Evropi, kjer se tovrstnim študijam niso izogibali, kažejo, da v Sloveniji zaradi napak vsako leto tisoč pacientov umre, pri približno 35.000 pa napake pri zdravljenju povzročijo (dodatno) škodo na njihovem zdravju. Toda čeprav je znanost o varnosti pacientov nedvoumno dokazala, da je v 80 do 90 odstotkih za napako kriv sistemski vzrok, medtem ko manjši delež predstavljajo »kršitve, lahkomiselna namerna dejanja in redko tudi kriminalna dejanja«, Slovenija še vedno nima ne lastne raziskave o škodljivih dogodkih zaradi napak ne delujočega sistema, s katerim bi te napake lahko res učinkovito preprečevali.

Kultura molčečnosti

S pomočjo Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) in domačega strokovnjaka za varnost pacientov je 20 slovenskih raziskovalcev pridobilo ustrezno izobrazbo na tem področju, 12 bolnišnic je bilo pripravljenih sodelovati v tem projektu, a raziskava se ni nikoli začela. »Sicer ni jasno, zakaj, lahko pa si predstavljamo,« meni Robida, ki ob tem poudari, da so smrti zaradi napak pri zdravljenju pri nas na četrtem mestu umrljivosti. »Ne zajame pa jih nobena statistika, saj pri izvajalcih zdravstvene dejavnosti vlada kultura molčečnosti. Vedeti moramo, da napake nihče ne naredi namerno. Obstajajo orodja in tehnike za preprečevanje napak, ki pa jih je treba vnesti v procese dela. Tudi pri nas.«

Zato zdaj pacienti in njihovi zagovorniki zahtevajo od vlade, naj zakonodajo in regulativo uredi tako, da se bosta kakovost in varnost obravnave izboljšali oziroma zaživeli v vsakdanji praksi zdravstvenega varstva kot nekaj samoumevnega. Novi zakon, ki ga predlagajo, naj bi pripomogel tudi k resničnemu osredotočenju na pacienta in njegove bližnje, ne le na papirnato izpovedovanje takšne usmeritve. Predlagatelji tez, na katerih naj bi temeljil novi zakon, pravijo: »Ne zanima nas, ali bo zakon v postopek vložila pozicija ali opozicija – zanima nas naša varnost. Zanima nas, kako boste odpravili nepotrebne smrti in jok svojcev. Zanima nas, kako boste zaradi odprave napak preprečili razsipavanje s finančnimi in človeškimi viri v zdravstvu.«

Certifikacijsko trgovanje

»Nikar se ne zavajajmo z mislijo, da razni certifikati, ki visijo v pisarnah direktorjev, že pomenijo, da je ustanova, ki jo vodijo, visoko kakovostna in varna za paciente, osebje in obiskovalce,« ugotavlja omenjena delovna skupina za reformo zdravstvenega sistema.

V Sloveniji je zadnje čase kar nekaj domačih in tujih podjetij, ki »certifikate izdajo vsem, čeprav bi že površni opazovalec z nekaj akreditacijskimi standardi v roki lahko hitro ugotovil, da jih skoraj nihče ne izpolnjuje. Na žalost so se presoje sprevrgle v biznis, ki je sam sebi namen – in redke so tiste presojevalne organizacije, ki skrbijo za svojo integriteto in certifikacijskih listin ne dajo kar tako iz rok,« je še zapisano v tezah za zakon, ki naj bi izboljšal varnost pacientov in pripomogel h kakovosti zdravstvene obravnave.

Zato dr. Robida akreditacijskim presojam očita sprevrženost v smislu hvalisanja s certifikati – namesto da bi se osredotočile na preverjanje izvajanja zdravstvene prakse. Čeprav akreditacijski postopki opozarjajo na pomen zavedanja o skrbi za kakovost in varnost pri delu s pacienti, je delovanje v skladu z veljavnimi standardi na tem področju omejeno le na obdobje pred presojami, potem pa, tako Andrej Robida, »gredo stvari spet po starem«.

Manj napak, manj škode

Napake pri zdravljenju se dogajajo, nikoli jih ne bo mogoče preprečiti v celoti, toda po prepričanju predlagateljev zakona je mogoče precej zmanjšati njihovo pojavnost. A pogoj za to je dosledno poročanje in analiziranje tovrstnih varnostnih incidentov ter posledično izboljševanje varnosti, ki mora pri sumu na lahkomiselne kršitve ali kazniva dejanja potekati ločeno od disciplinskih in drugih postopkov.

Da je celovit pristop uspešen, potrjujejo izkušnje ZDA, kjer so v nekaj letih število smrti zaradi napak zmanjšali za kar 50.000 in s tem prihranili približno 12 milijard dolarjev. V Veliki Britaniji bodo po novem tako zdravstvene institucije, tudi zasebne, kot zdravniki, medicinske sestre in babice na podlagi pravkar sprejetih nacionalnih smernic državne zdravstvene službe (NHS) morali postati bolj odkriti, če bo pri zdravljenju šlo kaj narobe, se za nastalo škodo zaradi napak nemudoma opravičiti in se tudi sicer ustrezno odzvati.

»Ob takšnem načinu dela, v kakršnega smo prisiljeni v zadnjem času in ki je precej travmatičen, je tovrstnih dogodkov tudi pri nas brez dvoma več,« opozarja prim. Matija Cevc. Prepričan je, da je sprejetje te zakonodaje, ki ne predstavlja dodatnih stroškov – v tem primeru ni lobijev in interesnih skupin, ki bi se »prilepili« na te dokumente –, preprosto nujno. Ne nazadnje tudi zaradi tragičnih primerov, s katerimi je bila slovenska javnost seznanjena v zadnjem času, »ki se morda ne bi zgodili, če bi takšen zakon že imeli in če bi ga, seveda, tudi dosledno upoštevali«.