Zapisi v spominu, večni in trenutni

Spomin. Enostavna beseda, bogata dvozložnica. V sebi namreč skriva pretanjene zaklade, ki bogatijo in barvajo človekovo življenje z najrazličnejšimi odtenki, najbolj neizrekljive skrivnosti in intimnosti, preplet dogajanj, ki počasi sestavljajo našo življenjsko pripoved in izpoved. Spomin je življenje in tudi življenje je spomin. Neponovljiv, edinstven, butičen. Vedno drugačen.

Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da je spomin sposobnost človeka, da lahko predstave, misli, podatke v zavesti ohrani, obnovi. Spomin je zavest, v kateri so ohranjena vsa ta doživetja oziroma mentalno-izkustveni utrinki iz preteklosti. Tudi po Wikipedii je spomin sposobnost organizma, da lahko ohrani in kasneje obnovi podatke – lastnost, bistveno drugačna od računalniškega pomnilnika, ki ga včasih ravno tako, vendar neupravičeno imenujemo spomin.

Proces shranjevanja in obnove podatkov v človeških možganih je nemalokrat, hvala bogu, hoté nenatančen. Jasno, zakaj bi v mislih premlevali stvari, ki so se resda zgodile, a človeka prevevajo z žalostjo, strahom, zatajevano jezo, s prizadetostjo? Takšna čustva so vse preveč obremenjujoča in vsak nov dan, ki nas razveseljuje z novimi dogodki, presenečenji in uspehi, je neprimerljivo dragocenejši.

Spomin kratko malo mora biti porozen. Le kako naj bi človek pomnil vse podrobnosti, ki se jih je v letih nabralo za nepregledne knjižne police in za debele bukve, na drobno popisane in poslikane s podobami, številkami, kraji, dogodki, srečanji? Nemogoče poslanstvo, še zlasti v današnjem času, ko smo dobesedno preplavljeni z informacijami. Selekcija je dobrodošla, še več, nujna.

Po drugi strani pa je spomin podvržen tudi nezavednim spremembam. Pozabljanje je povsem prijazno, včasih pa vendarle postane prav nemogoč nebodigatreba. Ste se, potem ko ste se odpravili na potovanje, že kdaj spraševali, ali ste pred odhodom od doma v resnici ugasnili štedilnik ali ne – spomin na to dejanje pa ni in ni hotel priti? Se vam je že kdaj zgodilo, da ste po vseh policah in poličkah iskali sončna očala, ves čas pa ste jih imeli na glavi? Se vam zdi smešno, če na teve ekranu zagledate znano osebnost, ki je niste videli že nekaj časa, pa njegovo ali njeno ime nikakor noče preskočiti tiste magične meje, pri kateri radi rečemo: Pa saj vem, takoj povem, ime imam čisto na koncu jezika!? A ime se noče prikazati od nikoder, dokler nenadoma, v neki že povsem drugačni situaciji, skozi misel ne šine ravno ta »izgubljeni« podatek … Tovrstne peripetije so lahko povsem simpatične, spet drugič nadvse nadležne. A so premostljive. Lahko so celo dober vzrok za samoironijo ali za šaljenje v družbi, ki ni slabonamerna.

Drugače pa je, če pešanje spomina začne narekovati bolezen, še zlasti, če je ta neozdravljiva. Takrat človek potrebuje veliko (notranje) moči in še več pomoči. Pri tej ne ponudi »roke« pešajoči spomin, ampak ljudje, ki so v njem – pa čeprav se zdi, da so izginili iz njegovega popisa – zapisani najlepše. Tedaj nista le nevroznanost in medicina tisti, ki pomagata pri lajšanju težav. Ljubeči bližnji pomagajo bistriti pogled v slehernem dnevu življenja, ki ostaja vreden spomina.