Tiskane izdaje
Petkovi dopoldnevi so za peterico zaposlenih v službi skupnostne psihiatrije v Zdravstvenem domu Sevnica nekoliko manj »leteči« kot drugi dnevi v tednu. A le navidezno. Na razširjeni viziti ob štrukeljcih in kavi se seznanijo s počutjem vseh pacientov v obravnavi in načrtujejo naslednje obiske. V letu in pol delovanja službe so jih zaznali več kot sto.
Večinoma so to posamezniki s hudo in ponavljajočo se duševno motnjo, ki so ali opustili psihiatrično zdravljenje – podatki kažejo, da ga kar tri četrtine pacientov začne opuščati leto dni po hospitalizaciji – ali še nikoli niso bili zdravljeni. Odkar je v državi zaživel sistem služb skupnostne psihiatrije, lahko visoko usposobljene ekipe medicinskih strokovnjakov potrkajo tudi na njihova domača vrata in jim pomagajo ter s tem preprečijo marsikatero hospitalizacijo proti volji pacienta, ki je za tega lahko zelo težka izkušnja.
Temeljna ideja službe skupnostne psihiatrije, ki je marsikje, denimo v Avstriji, Angliji in Italiji, utečena že desetletja, je, da ljudje v psihiatričnih bolnišnicah ne želijo ostati dolgo, ampak se želijo zdraviti blizu svojega doma, kjer imajo naravne podporne mreže in svojce. Regijski centri, ki delujejo v okviru zdravstvenih domov v Sevnici, Novem mestu, na Ravnah na Koroškem in v Murski Soboti, so bili vzpostavljeni v krajih, ki so najbolj oddaljeni od psihiatričnih bolnišnic, in na podlagi kazalnikov kakovosti življenja. V Posavju je visoka stopnja samomorilnosti, tveganega pitja, brezposelnosti in kriminalitete, vse pa sproža različne duševne motnje, pove direktorica sevniškega zdravstvenega doma Vladimira Tomšič.
Psihoze, dvojne diagnoze
Petčlanski ženski strokovni tim službe skupnostne psihiatrije za Posavje skrbi za okoli 75.000 prebivalcev v občinah Brežice, Krško, Sevnica, Kostanjevica na Krki in Radeče. Od sevniškega zdravstvenega doma, kjer ima tim svoje prostore, do najbolj oddaljenega kraja je dobra ura vožnje, zato bi diplomiranima medicinskima sestrama Jacinti Doberšek Mlakar (tudi profesorica zdravstvene vzgoje in koordinatorica skupnostne psihiatrične obravnave) in Anici Ocvirk, psihologinji Milici Vidmar, delovni terapevtki Nataši Pungeršič Kokove in psihiatrinji Aniti Lavrenčič Katić poleg certifikata o usposobljenosti za opravljanje službe skupnostne psihiatrije mirno lahko podelili tudi licenco za poklicne voznice.
Doberšek Mlakarjeva s seznama bere imena pacientov. Pri vsakem se ustavi, da s kolegicami ocenijo njegovo trenutno zdravstveno stanje, morebiti družinsko dinamiko, razmere in kakšne druge težave ter določijo načrt in nadaljnji potek obravnave. Pacientom je skupna huda in ponavljajoča se duševna motnja, zaradi katere so bili v preteklosti pogosto hospitalizirani, samomorilno ogroženi ali nevarni za druge. Nezmožni so vsakdanjih opravil in odklanjajo zdravljenje.
A nemogoče je spregledati še nekaj pogostih omemb: prve psihoze, pri katerih gre za izgubo stika z resničnostjo – neka gospa je prinesla pršilo za mravlje, ki da jih je doma vse polno, ponazori Doberšek Mlakarjeva –, dvojne diagnoze (psihične motnje ter alkoholizem, demenca in druge bolezni), mladi fantje, brezposelnost, težke družinske razmere, nasilje v družini.
Večina pacientov je v obravnavi že nekaj časa, kakšen pa je še povsem »svež«. Pri njem se morajo strokovne delavke napovedati na novo in izpeljati diagnostiko, kar včasih zahteva posebno vztrajnost. Marsikateri pacient namreč obiske odklanja, včasih to počno tudi svojci. »Zaupen odnos je naše prvo in pogosto edino terapevtsko sredstvo,« prizna Doberšek Mlakarjeva. A če je odklanjanje pomoči dolgotrajno in vztrajno, tudi one odnehajo. Svojcem pustijo svojo telefonsko številko ali številko urgentne službe in upajo, da jo bodo zavrteli, če bo bolnik začel ogrožati svoje ali njihovo življenje.
Štejejo majhni koraki
Družinska dinamika močno vpliva na pacienta, poudari psihologinja Milica Vidmar. Pri svojcih so pogosti občutki krivde, nekateri pa ne zmorejo zaznati, da imajo bolnega družinskega člana. »Predstavljajo si, da mu bo bolje, če se bo zaupal in pogovoril še s kom drugim.« Poleg ocene potreb in psihičnih funkcij pacienta je zato naloga psihologinje tudi ocenitev družinske strukture in razmerij med družinskimi člani ter njihovo opolnomočenje, da se bodo znali pravilno odzivati na bolnega svojca. »Predvsem pa jim skušam razložiti, da niso sami krivi za to, kar se je zgodilo.«
Popolnega ozdravljenja pri določenih duševnih motnjah po besedah Doberšek Mlakarjeve skoraj ni. Bolezen se le pogosteje ali redkeje izraža. Zato se uspehi merijo z majhnimi koraki in kratkoročno. »Neki gospe z globoko depresivno motnjo ni uspelo skuhati si kave, po nekaj mesecih skupnostne obravnave pa si je preuredila stanovanje. To je uspešen primer, ne moremo pa reči, da je končan. Čez čas se lahko bolezen ponovno močneje izrazi,« pove delovna terapevtka Nataša Pungeršič Kokove.
Ta pacienta obišče, ko se izrazijo potrebe po delovnoterapevtski obravnavi. Skupaj ocenita delovnoterapevtsko problematiko, ugotavljata stopnjo samostojnosti za aktivnosti na področju zaposlitve in izdelata načrt, kako doma ali na delovnem mestu kljub bolezni živeti čim bolj samostojno in kakovostno. »Pri večini bolnikov s hudo duševno motnjo je struktura dneva popolnoma porušena. Spijo do dvanajstih ali še dlje, bdijo ponoči in najpogosteje ne zmorejo poskrbeti za osnovna opravila,« razlaga Pungeršič Kokove.
Načrt je običajno kar v obliki urnika. »Začnemo z rednim vstajanjem, zajtrkom in rednim jemanjem predpisane terapije. Nato posameznika vključimo v dnevna opravila, denimo pripravo kosila, popoldanske dejavnosti, in sčasoma, ko sledi izboljšanje, tudi v primeren dnevni center.«
Panični napadi
Okoli enajste ure se naposled usedemo v avto z Doberšek Mlakarjevo. Starši pacienta, h kateremu smo najprej namenjeni, so jo že zjutraj klicali, da sinova napetost narašča, zatem jo je klical še sin. Koordinatorica službe skupnostne psihiatrije menjalnik prestavi v višjo prestavo. Ustavimo se pred kmetijo, kmalu se pripelje še psihiatrinja. Pri vhodu v hišo nas pozdravi drobna mama in nas pospremi v kuhinjo, kjer nam roko pričakujoče stisne temnolasi Rado (ime je spremenjeno), zatem še oče v delovnem kombinezonu.
Pogovor začne psihiatrinja. »Rado, videla sva se konec januarja, vmes pa vas je obiskala gospa s centra za socialno delo. Dogovorili smo se, da bi dvakrat na teden obiskovali dnevni center, denar za prevoz ste že dobili. Bi se lahko dobili še z našo delovno terapevtko, s katero bi naredila načrt, kako denar čim bolj smiselno uporabiti?« »Ja, vendar bi se raje angažiral sam,« odvrne mladenič. »Ste imeli kakšen načrt?« zanima Lavrenčič Katićevo. »Čim več druženja in kakšna dejavnost. Veseli me astronomija, vpisal se bom na fitnes. Pa spet bi začel trenirati. To je moja velika želja.«
»Rado, kako pa bi vam lahko pomagali, da bi spet začeli teči? Še sebe ne morem pripraviti k temu,« se pošali psihiatrinja. »Treba mi je samo dati začetno formulo,« odvrne zavzeto.
»Kakšna je ta formula?« jo zanima.
»Spodbujanje.«
»Naj vas vsak dan pokličeva ob sedmih zjutraj?« se nasmehne Doberšek Mlakarjeva.
»Ne prav vsak dan. Toliko, da se malo slišimo.«
»Prav. Kdaj pa vstajate in zaspite, Rado? Ali spite vso noč?« še zanima Doberšek Mlakarjevo.
»Včasih, bolj v večernih urah, pride panični napad,« prizna spuščenih, nemirnih oči.
»Kako pa ga obvladate?« nevsiljivo nadaljuje psihiatrinja. »Poskušam preusmeriti misli. Igram milijonarja, berem knjige …«
Odganjanje glasov
Z Doberšek Mlakarjevo se zadnjih deset minut obiska umakneva, da se psihiatrinja z Radom dogovori glede zdravil, nato se odpeljemo proti Marini (ime je spremenjeno). Ob vhodu v blokovsko stanovanje si podamo kljuko z Marinino prijateljico, nekdanjo sodelavko. »Pogosto me obišče ali pa grem jaz z vozičkom k njej. Veliko mi pomaga,« pove gospa z debelimi očali, ki sedi za mizo zakajene kuhinje. »Zafrkava me ravnotežje. Imela sem težko prometno nesrečo, zatem me je še dvakrat zadela kap,« pojasni z nasmeškom. Živi sama, a ima srečo, da ima veliko prijateljev, in »fanta, ki je dober kot kruh«.
»Pri meni je veliko heca,« se nasmeji hrapavo. »A tudi veste, kdaj ga je preveč,« jo dopolni psihiatrinja. »Zelo dobro se znate opazovati.« »Tega me je naučil zdravnik v Vojniku. Sedem mesecev me je imel gori in od takrat se res dobro poznam,« odvrne. »Težav ponoči nimate več? Hodite lahko, nimate več trdih nog? Glasov tudi ni več?« naprej sprašujeta strokovni delavki, Marina pa jima prikimava in odkimava blaženo nasmejana. Nato zarotniško skloni glavo med ramena in pokaže na konico velikega črnega prstana: »Če jo pičim s tem, umre.« »Ste nekoliko evforični?« jo prijazno vpraša psihiatrinja. »Nekoliko sem,« prizna.
»Ali zjutraj naredite še kaj posebnega, da ne slišite več glasov?« zanima koordinatorico skupnostne psihiatrične obravnave.
»Odprem okno, umijem se z mrzlo vodo. Pridna sem. Trudim se odganjati to žensko.«
