Tiskane izdaje
Pojavnost raka prostate, ki je tesno povezan s staranjem, se pri nas povečuje predvsem zaradi na glavo obrnjene demografske piramide. Strokovnjaki ugotavljajo: če bi ljudje živeli 120 let, bi v tej starosti imeli to vrsto raka prav vsi moški.
Vendar na zviševanje incidence ne vpliva samo starost. »Krivdo« za to velja vsaj deloma pripisati tudi škodljivim vplivom okolja in življenjskih navad oziroma razvad – pa tudi testu PSA, ki omogoča ugotavljanje preseganja ravni za prostato specifičnega gena. Približno tretjini moških, ki jim bolezen odkrijejo s tem testom, namreč rak prostate nikoli v življenju ne bi povzročal nikakršnih težav. Žal pa test ne pokaže, kako nevaren ali nenevaren je odkriti rak.
Asist. Borut Gubina s kliničnega oddelka za urologijo na kirurški kliniki ljubljanskega UKC med vzroki za povečanje incidence raka na prostati omenja tudi uvajanje agresivnejšega zdravljenja pri bolnikih z velikim tveganjem. Pri nekaj več kot 70 odstotkih pacientov, ki jim postavijo to diagnozo, je rak omejen na prostato; pri okoli 20 odstotkih je rak že lokalno napredoval, pri petih odstotkih ima zasevke tudi v drugih delih telesa. Na splošno pa je zdravljenje treba prilagoditi stadiju bolezni oziroma razširjenosti karcinoma, histologiji raka, prav tako splošnemu stanju in starosti pacienta; več kot polovico bolnikov je treba operirati, približno 13 odstotkov jih zdravijo z obsevanjem, dobrih 35 odstotkov pa z zdravili.
Urološke težave niso redek pojav, navsezadnje pa tudi rak prostate ni edini rak, povezan z njimi. Na kliničnem oddelku za urologijo v ljubljanskem kliničnem centru vsako leto odprejo 14.000 novih ambulantnih kartonov, čeprav veliko tovrstnih težav rešijo že zdravniki na primarni ravni, bodisi specialisti splošne oziroma družinske medicine bodisi pediatri. Rak – ne le prostate, ampak tudi sečnega mehurja, ledvic in testisov – je sicer glavni problem, ki se mu posvečajo specialisti urologije, ni pa edini. Pogoste so tudi težave, ki jih povzročajo kamni v sečilih, težave pri uriniranju, zastoj urina, kri v urinu, inkontinenca in motnje erekcije.
Na repu EU
Obvladovanje tega kompleksnega področja je oteženo predvsem zaradi pomanjkanja zdravnikov. Slovenija je v EU po številu specialistov urologije na sto tisoč prebivalcev na predzadnjem mestu. Trenutno pri nas deluje 50 urologov (poleg teh še 20 specializantov), glede na povprečje EU bi jih potrebovali trikrat toliko, kljub temu pa se v zadnjih 25 letih število urologov ni povečalo niti za enega.
Takšno nesorazmerje, ki krni kakovost in varnost dela, naj bi popravili z dodatnim zaposlovanjem oziroma zagotavljanjem vzdržne rasti pri zaposlovanju teh zdravnikov. K temu naj bi pripomogla tudi osamosvojitev te specialnosti, ki je bila doslej po mnenju predsednika združenja urologov asist. mag. Dejana Bratuša zgolj privesek kirurgije, kar je onemogočalo celovit razvoj urološke stroke. Spodbudno se zdi, da so spremembe zdaj vendarle pred vrati, saj že teče postopek ustanavljanja najvišjega strokovnega telesa (razširjenega strokovnega kolegija) tudi za področje urologije.
Upati je, da se bodo nevzdržne razmere vendarle spremenile, kajti čakalne dobe za zdravljenje raka prostate so se nedopustno podaljšale, na skoraj 12 mesecev – sprejemljiva čakalna doba pa je tri mesece. Toliko časa mora namreč miniti od biopsije do operacije, če naj bi se izognili nepotrebnim zapletom. Ker pa je problem čakalnih dob v urologiji treba urediti zdaj in ne šele čez deset ali petnajst let, so v UKC Ljubljana uvedli poseben program za skrajševanje čakalnih vrst, v sklopu katerega ekipe izvajajo dodatne operacije v svojem prostem času, popoldne in ob sobotah. Poveden je tudi podatek, da imajo primerljivi oddelki v tujini na voljo štiri operacijske dvorane, v Ljubljani – ta pokriva pol Slovenije, po nedavnem tragičnem dogodku v izolski splošni bolnišnici skrbijo tudi za tamkajšnje paciente – pa le dve.
Kdaj do robota?
»S tem programom bi radi nadaljevali, da bomo bolnikom z rakom pomagali pravočasno in ustrezno,« poudarja asist. Gubina. »Predvsem pa zahtevamo, tako zdravniki kot bolniki, da UKC Ljubljana kot terciarna bolnišnica končno vendarle dobi robotski sistem Da Vinci! Dovolj imamo sprenevedanja, dovolj tega, da se ne moremo razvijati in posledično bolnikom ne zagotavljati najboljšega možnega zdravljenja,« opozarja asist. Simon Hawlina. Oba zdravnika sta zagovornika minimalne invazivne diagnostike in novih tehnologij zdravljenja.
Omenjeni robotski sistem so v Ljubljani že uspešno preizkusili in dobili zagotovilo, da bodo robota kmalu dobili. Vendar ga še vedno nimajo, čeprav omogoča bistveno manj invaziven in fleksibilnejši poseg, zaradi česar bolnik izgubi manj krvi, manj pogosta je transfuzija, manj je bolečin po operaciji, tudi zapleti so bistveno redkejši, hospitalizacija je krajša, rehabilitacija hitrejša, prav tako vrnitev na delovno mesto. Stroški zdravljenja so nižji, vrednost nakupa (2,6 milijona evrov) kmalu povrnjena. Za primerjavo: klasična operacija raka prostate zavarovalnico stane 4500 evrov, v celjski splošni bolnišnici poseg z robotom obračunajo v znesku 9000 evrov, medtem ko je na Dunaju tovrstno zdravljenje ovrednoteno z 20.000 evri. Tak poseg je za pacienta bistveno manj obremenjujoč in varnejši. Predvsem pa je zdravljenje z robotom, kot poudarja asist. Gubina, »najboljše trenutno dostopno zdravljenje raka prostate za moške, ki se s to boleznijo srečajo v aktivnem življenjskem obdobju«.
Trenutno se o nakupu te dovršene naprave dogovarjajo z ministrstvom za zdravje, ki naj bi priskočilo na pomoč pri financiranju. Čeprav jasnega dogovora še ni, je priprava dokumentacije, ki strokovno utemeljuje nakup robota, v sklepni fazi. Zdravniki in bolniki pa upravičeno pričakujejo čim hitrejšo izpolnitev obljub.
