Tiskane izdaje
Vsaka generacija je priča vzniku vsaj ene nove pomembne bolezni. Pred natanko 200 leti je James Parkinson v predmestju Londona opisal šest starejših bolnikov, upočasnjenih in tresočih; zdravil zanje ni bilo, nekaj malega so pri tej − po njemu poimenovani − bolezni pomagale pijavke.
In pred stotimi leti je radovedni nemški zdravnik Alois Alzheimer z nejevero zrl v petdesetletno bolnico Auguste D., ki je bila tako pozabljiva, da se ni mogla spomniti svojega lastnega imena. Zdravil za to bolezen, demenco, ni bilo; nekaj malega, tako je verjel Alzheimer, pomaga knajpanje, ob nespečnosti ali nemiru pa šilce žganja.
In danes, dvesto let po Parkinsonu in sto let po Alzheimerju, se tiho, neopazno rojeva nova bolezen. Večinoma se je ne zavedamo. Zdravil zanjo ni; tudi pijavke, knajpanje in žganje ne pomaga.
Imenuje se blaga kognitivna motnja.
Kaj pravzaprav je blaga kognitivna motnja? Je stanje, ko nekega dne, v šestinpetdesetem letu svojega življenja, začudeno in z nelagodjem ugotovimo, da se ne moremo spomniti imena sosede iz tretjega nadstropja in k sreči pozabimo, da smo jo srečali tudi dva dni prej, takrat pa teh težav nismo imeli. Ko nas spreleti, da nismo tisto, kar smo bili, da morda pogosteje pozabljamo. In ko nas ob tem domači in sodelavci prijazno tolažijo: »Daj no, daj; samo preutrujen si. Ne vidiš, v kako stresnih časih živimo? Ni čudno, šef ti je naložil še tisti projekt ...« Ali pa je »tolažba« manj prijazna: »Lepo te prosim, ne jamraj. Če se bom v tvoji starosti pol toliko spomnil, bom srečen.«
A misel, da nekaj ni čisto v redu, ostaja. Ne odžene je niti splošni zdravnik, ki mesec ali dva pozneje zapisuje v naš karton »Boji se, da ima slabši spomin«, a nas potolaži: »Samo preutrujenost, dragi g. Janez, samo preutrujenost. Kak dan dopusta, pa bo vse v redu.« A začuda nemir v nas ne pojenja; in ko nam uspe − ali pa ne − preskočiti dolgo čakalno vrsto do specialista, nam bo ta posvetil v oči, nas udaril s kladivčkom po kolenih in z vato podrsal po levem in desnem licu. Povprašal nas bo o datumu in o jabolku, ki ne pade daleč od drevesa. Nas spodbudil, da odštevamo sedem od sto. Nas poslal na slikanje z magnetno resonanco. In na koncu slovesno povzel: »Vse je v redu, g. Janez. Samo preutrujeni ste. Le vzemite si kak dan ali dva počitka. Pa nasvidenje.«
Saj bi radi še ostali, kaj povprašali, še malo potožili in pojamrali, a tisti neupogljivi »nasvidenje« nas že mehko potiska proti izhodnim vratom.
In vendar, če bi nas tiste dni poglobljeno in z obširnimi testi pregledal še nevropsiholog, bi ugotovil, da imamo blage, vendar jasno dokazljive motnje spomina. In če bi nas slikali s specialno preiskavo (amiloidni PET, ki ga v Sloveniji še nimamo), bi ta pokazala, da se v naših možganih že kopičijo patološke beljakovine, ki uničujejo možganske celice. Ne, nismo preutrujeni in samo potrebni počitka, imamo blago kognitivno motnjo. In z njo od pet do deset odstotkov možnosti, da bomo v letu dni razvili Alzheimerjevo demenco; in 50 odstotkov možnosti, da bomo dementni v naslednjih desetih letih.
Pred leti, ko smo zdravniki o demenci vedeli le malo, ko zdravil ni bilo, laiki pa so jo sploh fatalistično sprejemali kot pričakovan del staranja, je bila taka tolažba (»Samo preutrujeni ste«) del medicinske obravnave. Danes imamo zavidljivo znanje o tem, kaj se pri Alzheimerjevi in Parkinsonovi bolezni dogaja v možganih; na tržišču so zdravila, ki nekaterim bolnikom vsaj delno lajšajo bolezensko stanje. Vemo, da se bolezenski proces (kopičenje patoloških beljakovin) tako pri Parkinsonovi kot pri Alzheimerjevi bolezni pričenja deset, dvajset let pred prvimi znaki pozabljivosti ali tresenja; in jutri bomo imeli zdravila, ki bodo bolezen ne samo omilila, ampak verjetno preprečila. Prav v teh dneh tudi v Ljubljani poteka študija, kjer izplavljamo patološke beljakovine in poskušamo »očistiti« možgane.
Zato je pri obravnavi možganskih bolezni potrebna sprememba paradigme: skrbeti moramo za bolnike z razvito obliko bolezni, a veliko več pozornosti moramo nameniti tudi zgodnjemu odkrivanju prvih simptomov (kamor spada tudi blaga kognitivna motnja − »občutek, da pozabljam«) oziroma stanj, ko so možgani že spremenjeni, simptomov pa še ni. Tu Slovenija močno − nedopustno − zaostaja za večino evropskih držav.
In še v nečem Slovenija izstopa: zdi se, da se v teh trenutkih mračne teže možganskih bolezni bolj zaveda politika kot pa medicinska stroka sama. Ministrica za zdravje je sprejela strategijo obvladovanja demence in za letošnje leto začrtala sprejetje akcijskega načrta. Bolniki in skrbniki ji sledijo s svojo izjemno organizirano društveno (Spominčica, Trepetlika) in projektno dejavnostjo tako na nacionalnem kot na evropskem nivoju. Le stroka opotekajoče ne uspeva vzpostaviti ustrezne mreže za čim bolj zgodnjo, hitro in humano obravnavo večinoma ostarelih in nemočnih bolnikov, ki z vsakim trenutkom izgubljajo bitko s časom.
***
Prof. dr. Zvezdan Pirtošek je nevrolog in univerzitetni učitelj, predstojnik Katedre za nevrologijo Medicinske fakultete v Ljubljani in dober poznavalec področja nevrodegenerativnih možganskih bolezni.
***
Zdravstveni blogi na Delo.si
Vsako sredo točno opoldne si na spletni strani Dela podajajo pero in izmenjujejo dobronamerne pa tudi kritične misli strokovnjaki z različnih področij:
dr. Erik Brecelj, kirurg
prim. mag. Matjaž Turel, pulmolog
dr. Maruša Hribar, homeopatinja
Sabina Senčar, ginekologinja
izr. prof. dr. Danica Rotar Pavlič, družinska zdravnica
prof. dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog
