Tiskane izdaje
Podobe sveta, ki se med hojo po sprehajalni poti v bližini mojega doma vrtijo okoli mene kot vedno enak film, so ves čas tako zelo enake, da navadno o njih sploh ne razmišljam. Včasih pa se le zgodi, da me prešine kaj zanimivega ali nevsakdanjega. Množica ljudi se premika gor in dol in se bolj ali manj izgublja v svojih mislih ali v ritmih iz slušalk svojih elektronskih naprav; nekateri tečejo, drugi hodijo, tretji kolesarijo, četrti rolajo, rolkajo, skirojajo ali uporabljajo kako tretje novodobno prevozno sredstvo.
Ob poti je nekaj bolj ali manj opuščenih objektov; tu in tam stoji kako drevo, katerega plodovi prav nemarno ležijo na tleh in jih teptajo športni copati sprehajalcev ali pa ostanejo na vejah in so plen ptic, žuželk in črvov. Nekaj je slabo prehodne goščave, ki bi jo kdo morda celo oklical za gozd, lučaj stran pa je tudi manjši kokošnjak in nekaj za silo obdelanih njiv, po katerih se občasno sprehaja kak starec z vilami na rami in ga tisti mimoidoči, ki se vsaj minimalno zavedajo sveta okoli sebe, prav sočutno pogledujejo.
Vse do visoke starosti je moja zdaj že pokojna babica vsa moja športna udejstvovanja brez izjem vedno pospremila z istimi besedami: Nestoj se martrat brez potrebe. Težko otroštvo v revni bajtarski družini pod fašistično italijansko oblastjo, v katerem je bil ves smoter bivanja izključno krut boj za golo preživetje, jo je neizbrisljivo zaznamovalo in ga je po malem doživljala še desetletja kasneje; zanjo je bil greh zavreči en sam košček hrane ali bognedaj pustiti en sam kaki ali eno samo češnjo na najvišji in najbolj lomljivi veji drevesa. Verjetno si ni težko predstavljati, da nikoli ni razumela, zakaj sopihamo naprej in nazaj po isti poti brez nekega cilja in zakaj se na smučišču z gondolo peljemo navzgor, da se lahko potem spustimo dol in to v enem dnevu ponovimo večdesetkrat.
Ko se takole pomikam med aktivnim ljudstvom vseh barv, oblik in narodnosti, ki tava gor in dol, ker jim je brezveze ždeti v stanovanjih, obdelane površine pa se zaraščajo in se umikajo plevelu in goščavju, se mi sprva zdi, da ni razmišljala napak. Kljub vsemu pa človek ni zgolj stroj ali robot, in če celotno našo bit zreduciramo le na obdelovanje zemlje, iskanje hrane in pripravo kuriva za ogrevanje, od nje pravzaprav ostane le malo. Prosti čas, čustvovanje, krepitev telesa in duha in razširjanje obzorij so tisto, kar nas dela ljudi. Človek v razvitem svetu je pač dosegel takšno stopnjo razvoja, da se lahko z vso pravico ukvarja tudi s stvarmi, ki so čisto tehnično videti nesmiselne.
Kljub temu da ima vso pravico do lenarjenja in hedonizma, pa je sodobni človek preplašeno bitje, ki ga tarejo postfaktične skrbi o popolni postavi, obritem mednožju in zglancanem dizlu z nizko porabo goriva, ki nimajo več nikakršne povezave z boleznimi, lakoto in bojem za obstanek, o katerih nam pripovedujejo odhajajoče generacije. Celo otroci, ki so še pred kratkim do vratu blatni in razcapani tekali naokrog, so le še modni dodatek sodobnih staršev in že od najzgodnejših let posnemajo njihove postfaktične skrbi; so lično oblečeni, imajo čiste nohte in ubogljivo capljajo po butikih in mestnih promenadah.
Brez slehernega dvoma takšen vatiran lajf otopi možgane in roke, prispeva k stresu in hormonskemu neravnovesju ter poslabša gibljivost spermijev. Poplava instant rešitev ali pomagal, ki se nam vsiljujejo na vsakem koraku, je kljub pozitivnim platem lahko problematična. GPS-sprejemniki v avtomobilih tako dokazano poslabšuejo človekov občutek za orientacijo in prostor, poplava digitalnih vsebin, ki zahtevajo le hipno pozornost, pa poslabšuje koncentracijo in sposobnost poglobljene pozornosti in abstraktnega razmišljanja. Da ne govorimo o tem, da generacijam pred menoj ni bila posebna težava sezidati hišo ali stesati čoln, danes pa še ptičjo krmilnico ali peskovnik kupimo v trgovini. Tudi kosilo lahko dobimo zamrznjeno v supermarketu, vključno z bio solatko v škatli iz razgradljive plastike, ta čas, ki bi ga lahko porabili za pripravo iz domačih sestavin, pa brez slabe vesti zabluzimo. Kdor sam nekaj počne, se očitno res martra brez potrebe.
Instant rešitve pričakujejo pacienti tudi pri zdravniku: tabletka proti pritisku ali holesterolu, injekcije proti povišanemu krvnemu sladkorju, blokada ali terapevtski trak proti bolečinam v sklepih; vse to naj bi pomagalo v istem trenutku, najkasneje pa na poti iz ambulante domov. Vendar pozor, niso le pacienti tisti, ki želijo instant rešitve, tudi zdravniško dojemanje medicine se je zreduciralo prav na to! V smernicah piše, da s tem zmanjšamo tveganje za srčno-žilni dogodek, zakaj naj torej odkrivam toplo vodo? Ali naj mu razlagam, kako naj se prehranjuje? Ali naj mu razlagam, da si mora roke umivati in nohte striči? Ali naj mu še enkrat povem, da je njegova bolezen neozdravljiva? Kaj naj mu plozam o psihoterapevtskih skupinah, raje mu vžgem recept za heleks! Zakaj naj ji povem, da se pred petdesetimi leti zaradi tega ni nihče operiral, pa jim še zmeraj ni čisto nič manjkalo? Naj gre pa pod nož, če že teži!
Nekonvencionalni pristopi in celostni pogovori o težavah in možnih rešitvah so dobili prizvok brezveznosti; ponekod celo velja, da se jih poslužujejo tisti, ki radi nakladajo in o »pravi« medicini nimajo pojma. Tudi pacienti takega načina velikokrat ne sprejmejo dobro. Ma duohtar, ma ne jem neč an ne upam shujšat, ma sem šla dol samo en kilo, kej se ne bi dalo pomagat s kejšnu tabletu?
Seveda ne gre pretiravati in poslušati raznoraznih idej, da se bo človeštvo vrnilo h koreninam in zdravim idealom takrat, ko bomo zavrnili ves napredek in komaj pismeni v okolici preprostih kolib ponovno gojili gomoljnice in plodove za lastno oskrbo, v primeru bolezni pa se bomo zatekali k rastlinskim zvarkom. To je utopija brez razumne podlage. Komur je to všeč, naj kar izvoli na pot; obstaja še veliko koncev sveta, kjer ljudje v neskončni bedi počnejo ravno to.
Kljub temu pa je zavedanje, da bi uporaba znanja, modrosti in veščin prednamcev tudi danes pomembno pripomogla k razumevanju sebe in okolice, eden ključnih pogojev za duhovno in telesno zdravje družbe in posameznikov v njej. Človeštvo je pač obstajalo že pred zamrznjenim krompirčkom, pametnimi telefoni in pomirjevalnimi tabletkami.
***
Gabrijel Fišer je kirurg mlajše generacije, zaposlen v Splošni bolnišnici dr. Franca Derganca v Šempetru pri Gorici. Ožje področje njegovega delovanja sta predvsem abdominalna in splošna kirurgija. Po njegovem prepričanju naj bo s strokovnimi smernicami podprt, a obenem dostojanstven in etičen način obravnave bolnika trdno vkopan temeljni kamen zdravniškega dela.
***
Vsako sredo točno opoldne si na spletni strani Dela podajajo pero in izmenjujejo dobronamerne pa tudi kritične misli strokovnjaki z različnih področij:
dr. Maruša Hribar, homeopatinja
Sabina Senčar, ginekologinja
izr. prof. dr. Danica Rotar Pavlič, družinska zdravnica
prof. dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog
prim. mag. Matjaž Turel, pulmolog
Gabrijel Fišer, kirurg
Po dosjeju zdravstvenih blogov lahko brskate TUKAJ.
