Tiskane izdaje
Čeprav je bilo o e-napotnicah doslej napisanega že veliko, je zaradi trenutnega stanja treba izpostaviti še nekaj z njimi povezanih pomanjkljivosti. A najprej nekaj besed o zgodovini e-napotnice pri nas.
Projekt so na ministrstvu za zdravje (MZ) začeli pripravljati leta 2008 in pet let pozneje je bila podpisana prva pogodba z izvajalcem. Pogodbo za vzdrževanje so z javnim razpisom že dvakrat podaljšali.
Konec leta 2015 so projekt predali nacionalnemu inštitutu za javno zdravje (NIJZ), ki je letos začel uvajati e-napotnico in e-naročanje, s čimer se je moralo − in se še mora − novemu sistemu prilagoditi približno 2000 zdravstvenih enot.
Vsak zunanji opazovalec bi z vsemi štirimi podprl posodobitev napotitev in uvajanje sodobne tehnologije v zdravstveni sistem. Čemu je bilo potem zaradi tega že toliko hude krvi?
Stanje želim ponazoriti s trpko izkušnjo ene od zdravnic, ki se je med prvimi lotila e-napotitev in e-naročanja. Zaradi zdravljenja starejšega bolnika, ki je težko sledil že navodilom za redno jemanje zapletene sheme zdravil, kaj šele da bi razumel, kam mora iti na preiskave, se je odločila uporabiti e-napotnico.
Seveda se je morala najprej prebiti skozi veliko število zdravstvenih storitev, saj je treba na napotnici poleg rubrik tudi točno navesti, katera storitev naj se na kliniki izvede. Potem je bolnika še naročila po e-sistemu in na koncu ugotovila, da je za vse postopke porabila skoraj eno uro.
V vmesnem času se je v njeni čakalnici naredila precejšnja gneča. Z eno izmed čakajočih bolnic, ki je zlasti glasno negodovala zaradi zamude, je nastal celo pravi besedni spopad, zaradi česar je zdravnica svoj delovni dan v ordinaciji končala še slabše volje.
Ker smo morali zdravniki v začetnih različicah e-napotnice brskati med kar 1390 šiframi zdravstvenih storitev, ki poleg tega niti niso bile poenotene, smo bili v toliko večji stiski. Tako je, na primer, pri ultrazvočnih storitvah za ultrazvočno preiskavo ščitnice pisalo »UZ ščitnice«, za enako preiskavo trebuha »UZ abdomna«, za prav tako enako preiskavo srca pa »transtorakalna ehokardiografija«; prava mešanica slovenskih, latinskih in strokovnih izrazov torej.
Med pomanjkljivostmi in nesmisli v šifrantu zdravstvenih storitev naj navedem še primer, ki specialiste oftalmologe postavlja med okuliste. Le kako si je drugače mogoče razlagati naslednjo storitev: »okulistični pregled (razen pregled vida za očala in pregleda zaradi kontaktnih leč) − prvi«?
A vse le ni tako črno. Še nedavno tega je bilo za eno napotnico potrebnih kar 25 klikov (vnos pina oziroma štirimestnega gesla štejem kot en sam klik), pri posodobljenih različicah pa je − če ne upoštevam tipkanja vsebine − potrebnih samo še 11.
Dragi bralke in bralci, morda zdaj vsaj nekoliko bolj(e) razumete svojega izbranega zdravnika, zakaj se mu zaradi vseh teh klikov že po malem meša, čeprav naj bi ga vpeljava e-napotnice in e-naročanja razbremenila dela in mu omogočila, da bo lahko več časa namenjal zdravstveni obravnavi bolnikov.
Še bolj pa se nam, zdravnikom, meša zaradi dejstva, da naše dragoceno znanje, ki smo ga pridobili z najmanj šestletnim študijem in dodatno specializacijo, izničujejo snovalci sodobnih elektronskih sistemov.
Šele z javnimi in glasnimi protesti proti takšnim pomanjkljivim rešitvam nam je naposled uspelo, da so programerska podjetja začela prilagajati in prenavljati programe, ki naj bi postali prijaznejši do uporabnika in bi omogočali tudi tako imenovane iskalnike, s katerimi bi si pri iskanju ustreznih zdravstvenih storitev lahko olajšali delo.
Prav zdaj je v izdelavi nova, poenostavljena različica šifranta zdravstvenih storitev VZS (7.0), v kateri bodo upoštevane pripombe strokovnih kolegijev po njegovi večji preglednosti in zmanjšanju števila šifer. V uporabo bo prišla predvidoma do 1. aprila 2017.
Kljub dobrim obetom pa me še vedno skrbi, kako bo v prihodnje s sistemom e-napotnice in e-naročanja.
Že zdaj namreč kaže, da bomo morali izvajalci − torej tisti, ki s sodelavci delamo v ambulantah − kljub našemu odporu opravljati tudi e-naročanje. To, povedano z drugimi besedami, pomeni, da bomo morali iskati proste termine oziroma prosta mesta v čakalnih vrstah napotenih bolnikov.
To naj bi po zadnjih informacijah še vedno ostalo na plečih izvajalcev (ne nujno zdravnikov). Čeprav nekateri načrtujejo oblikovanje nekakšnih informacijskih točk, kjer bodo izvajalci omogočali elektronsko naročanje, takšnih ukrepov za zdaj ni realno pričakovati, saj vsi vemo, da zanje ni namenjenih dodatnih sredstev.
Tudi o tem, kako bodo informacijske točke organizirali v odmaknjenih podeželskih ambulantah oziroma v okolju, kjer deluje samo eden ali dva zdravnika, pristojni očitno niso razmišljali. Tako bo znova in še bolj prišla do izraza zapostavljenost že tako preobremenjenih primestnih in vaških ambulant.
Kar malce strah me je napovedane vrste sestankov, na katerih bo govor o oblikovanju navodil za bolnike pa tudi o, na primer, potrdilu, ki ga bosta zdravnik in bolnik prejela kot potrditev za uspešno izvedeno e-napotitev.
Tokratni zapis končujem z mislijo zdravnice leta 2012, doc. dr. Mateje Bulc, dr. med: »Degradirali so nas v uradnike, kar je nedopustno. Najhujše pa je to, da smo še kar naprej tiho, da ne udarimo po mizi in rečemo: 'Tega ne bomo več počeli, dokler nam ne daste takšnega operacijskega sistema, ki nam bo delo olajšal, ne pa oteževal. Dokler nam ga ne priskrbite, pa bomo spet pisali na roke v kartoteke.' Ker ta operacijski računalniški sistem je morda prijazen do zavarovalnice, do stroke in bolnikov pa zagotovo ne.«
**
Prim. doc. dr. Danica Rotar Pavlič je specialistka družinske medicine in predsednica združenja zdravnikov družinske medicine pri Slovenskem zdravniškem društvu.
**
Zdravstveni blogi na Delo.si
Izjemen odziv bralcev Dela na tematske zdravstvene strani, s katerimi smo v zadnjih letih poskušali čim bolj celovito prispevati k védenju o najbolj priporočljivih in strokovno preverjenih prijemih za ohranjanje zdravja, o boleznih in možnostih za njihovo zdravljenje pri nas, nas je spodbudil k nadgradnji pisanja o aktualni in akutni problematiki s področja zdravja in zdravstva.
Še naprej vam bomo predstavljali zgodbe posameznikov, ki jim je, čeprav se je zdelo nemogoče, uspelo premagati hudo bolezen, še bolj dosledno bomo opozarjali tako na vrhunske dosežke slovenske medicine kot tudi na sistemske pomanjkljivosti in napake, da bi jih lahko čim prej odpravili.
Tematska zdravstvena stran je v Delu znova postala stalnica. V okviru objavljanja spletnih zdravstvenih blogov si vsako sredo točno opoldne podajamo pero in izmenjujemo dobronamerne pa tudi kritične misli strokovnjaki z različnih področij:
dr. Erik Brecelj, kirurg
Sabina Senčar, ginekologinja
prim. mag. Matjaž Turel, pulmolog
Gabrijel Fišer, kirurg
Diana Zajec, novinarka
izr. prof. dr. Danica Rotar Pavlič, družinska zdravnica
prof. dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog
dr. Maruša Hribar, homeopatinja
