Tiskane izdaje
Ko so za določene nepravilnosti v družbi krivi vsi, ni kriv nihče.
Z javnim zdravstvom je narobe vse, a krivi smo vsi, torej kriv ni nihče. Kolektivna krivda je najboljše varovalo za odkrivanje krivca in s tem tudi teže ravnanj. Kolektivnost je najboljši izgovor za to, da se ne naredi nič. V javnem in kolektivnem se skriva seme zla, ne v zaslužkarstvu in premetenosti posameznika.
Vsi, tatovi in okradeni, zlorabneži in zlorabljeni, goljufivci in ogoljufani kot tudi opazovalci nosimo svoj delež pri soustvarjanju države in sveta.
Trenutna vlada in ministrstvo za zdravje se zavzemata, da bi zdravstvo v celoti ohranili v okvirih javnega sektorja. Država deluje v smeri, da bi zasebno zdravstvo povsem onemogočila.
Javni sektor je v družbi nujno potreben takrat, kadar za določene dobrine ni ustreznega povpraševanja, da bi se po tržnem načelu njihova proizvodnja izplačala, in kadar določenih dobrin trg ni zmožen priskrbeti.
Obseg javnih zadev in s tem razmejitev javne in zasebne sfere ni objektivno dana, ampak ga definira državna skupnost. Pri nas se obseg javnega sektorja iz socialistične politične ureditve ni prilagodil. V celoti smo ga podedovali iz prejšnjega sistema, čeprav smo že četrt stoletja v tržnem gospodarstvu.
V zdravstvu bi težko rekli, da gre za dobrino, za katero ni ustreznega povpraševanja. Da se po tržnem načelu določene medicinske usluge tudi izplačajo, dokazuje obstoj privatnih klinik, ne samo v Evropi, temveč v veliki meri tudi pri nas.
Če bi na trgu vzpostavili konkurenčnost zdravstvenih zavarovanj, ne bodo le bogatejši državljani prišli do zdravstvene oskrbe pri zasebnikih. Nikoli bolj, kot prav v tej neurejenosti javnega zdravstva, niso bogati v večji prednosti.
Trg je zmožen priskrbeti kvalitetno zdravstveno oskrbo, dostopno vsem.
Javno je le krinka za prikrit, zelo drag kapitalizem. Kolektivnost odgovornih zagotavlja, da ni kriv nihče. Nasprotno: celotni narod sodeluje v miselnosti, da imamo zdravstvo v dobro javnosti. Da je prevara popolna, se uporabljata dve orodji: birokracija in propaganda.
Birokracija rešuje odgovornosti posameznika. Birokratski funkcionar je le izvajalec in ni nikoli v celoti odgovoren za svoja ravnanja. V popolnoma razviti, zbirokratizirani državi, kakršna je postala Slovenija, ni nikogar, s komer bi posameznik lahko plodno diskutiral, na kogar bi naslovil svoje zamere, na kogar bi se lahko obrnil s predlogom sprememb.
Birokracija je oblika vladanja, v kateri je posameznik prikrajšan za možnost, da bi spremenil stvari, bil politično udeležen. Čim močnejši je administrativni aparat države, tem večja je vladavina »nihče«-jev, tiranija brez tirana.
V našem zdravstvu je birokracija brezmejna, komunikacija med zdravnikom in pacientom je podvržena piramidnemu sistemu birokratičnih formul na vseh nivojih: med pacientom in zdravnikom, med zdravniki, med zdravniki in nadrejenimi kot tudi med delavci in državo.
Drugo pomembno orodje za vzdrževanje obstoječega nezadovoljivega zdravstvenega sistema je propaganda. Kljub širšemu nezadovoljstvu ljudi z zdravstvom v Sloveniji moramo verjeti, kako dober in učinkovit je zdravstveni sistem pri nas. Vse dokler sami ne potrebujemo zdravstvene oskrbe, nekritično sprejemamo propagandna sporočila, ki pa kažejo ekstremen prezir do samih dejstev.
Propaganda ima veliko moč, da realnost prilagodi lažem.
Prevara je popolna, odgovoren ni nihče.
Kljub demokratični državni ureditvi imamo pri nas tudi kapitalistično tržno ureditev, kjer vlada kapital. Kapital je veliko močnejši od same demokracije. Država ima v lasti skoraj celoten zdravstveni ustroj. Z monopolnim nastopom na trgu je onemogočena vsakršna zdrava konkurenca.
V kolektivni odgovornosti za nastalo situacijo se ne da narediti nič. Ker smo vsi demokratično sodelovali na volitvah, tudi mi nosimo del odgovornosti.
V politiki je žal tako, da poslušnost pomeni strinjanje.
Skupaj ustvarjamo novo obliko družbe: državni kapitalizem. Javni sektor tako nastopa kot podjetje, katerega kapital je v lasti države, tako gre tudi dobiček v prid državi.
Država pa je zelo potrošen in požrešen kapitalist. Ker gre za dobiček, mu ni mar za žrtve, za posameznika, za zdravje in blaginjo.
Po definiciji Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) zdravje ni le odsotnost bolezni, temveč stanje duševne, telesne, čustvene in socialne blaginje.
Zdravstvo, kot ga imamo v naši družbi danes, morda lahko delno zagotovi odsotnost bolezni, zelo pa je sporna blagodejnost čakalnic, čakalnih list, napotnic, utrujenega osebja, brezosebnega, zbirokratiziranega sistema.
Kdo ve, kaj si misli človek, ki v strahu in z bolečino stoji v kakšni čakalnici in čaka na svoji dve minuti časa z zdravnikom?
