Tiskane izdaje
Življenje v skupinah ima naravne omejitve, ki jih določa razvitost možganov. Število članov skupnosti, ki še lahko delujejo brez dodatnega nadzora, je precej dobro določeno. Za višje razvite sesalce, ki živijo v skupinah, je to število največje. Ker je meritev števila velikosti skupine narejena po modelu šimpanzje skupnosti, število poimenujemo »opičje število«. Šimpanzi lahko v sožitju razvijejo osebne relacije z največ 35 člani skupnosti.
Za ljudi velja »opičje število« 50. Človek v vsakem obdobju življenja lahko vzdržuje tesnejši, oseben stik z največ 50 ljudmi. V skupini se jih hitro nabere 50, s katerimi je moč imeti osebni stik, tu so vključeni člani ožje in širše družine pa nekaj prijateljev, otroci, prijatelji otrok, morda še kakšen sosed, s katerim si deliš steno in vsakodnevne okoliške skrbi, par ljubših sodelavcev in število je hitro zapolnjeno. Na obdobja kdo izpade iz osebnega kroga in naredi prostor drugemu, ki zapolni okolje petdesetih. V okolju bližnjih ne potrebuješ policije, vojske in sodnika za reševanje sporov. V družinskem krogu se odnosi rešujejo sproti, na svoj način.
Včasih so tudi ljudje živeli v manjših skupnostih, ponekod je tako še danes. Mormoni na primer naredijo novo skupnost, ko število prebivalcev skupnosti preseže številko, ki jo lahko obvladujejo. Število oseb v mormonski skupnosti se praviloma ujema z »opičjim številom« 50. Ko se v skupnosti nabere dovolj družinskih članov in sosedov, ti ustvarijo novo tesno skupnost ali vasico.
V vasi, ki šteje 50 oseb, s katerimi smo povezani v obvladljivem »opičjem številu«, je zelo težko ukrasti kolo. Vsakdo ve, čigavo kolo je, in nihče ne bo nekaznovano vozil z ukradenim kolesom po vasi. Skupnost znanih bi to hitro razkrila in prepoznala. V New Yorku ni nič lažjega kot ukrasti kolo. V New Yorku se ni težko skriti. V skupnostih, ki presegajo »opičje število«, je možno vse, to je okolje, ki skušnjave posameznika ne more zatreti.
Ko število povezanih v neki skupnosti preseže obvladljivo »opičje število«, so za varnost in sožitje potrebni drugačni mehanizmi obvladovanja konfliktov. Zato imamo policijo, vojsko, sodstvo, državne regulatorne organe, pravila in zakone. V primeru mnogoštevilne skupine zaposlenih v javni mreži zdravstva so potrebne inšpekcije, javni nadzorni mehanizmi, hierarhija, kaznovanja, grožnje.
Nimamo pa samo ogromnih ustanov javne zdravstvene mreže, bolnišnic in zdravstvenih domov. Pri nas vznikajo majhne ambulante in klinike zasebne iniciative. Po številu zaposlenih se niti zdaleč ne morejo primerjati z zdravstvenim domom ali bolnišnico. Naše male ambulante funkcionirajo praviloma znotraj meja »opičjega števila«.
Zadnjič je dr. Helena Mole v Odmevih pogumno povedala, da v času, ko je bila zaposlena v Univerzitetnem kliničnem centru, nikoli ni videla zdravstvene inšpekcije, odkar pa je v privatni ambulanti, so jo obiskali že petkrat. Jaz imam podobno izkušnjo. Inšpekcije se kar vrstijo pri nas v ambulanti, čeprav že po naravi majhnega števila zaposlenih do hudih nepravilnosti ne more priti. Tako malo nas je, da se opit delavec ne bi imel kam skriti. Tako malo nas je, da korupcija ne more obstajati, niti najmanjše podtikanje med zaposlenimi ne. Komu boš podtaknil odgovornost za nepobrisan pult, če sta v ambulanti zaposlena dva človeka? Zelo hitro se dogovorimo, kaj je prav in kaj ne. Delo poteka nemoteno, ker ni junaka, za katerega bi se lenuh ali tat skril.
V manjši družini se ve, kdo bo odnesel smeti, če so za to delo zadolženi otroci. V družinah z veliko otroki pa je že treba posebej definirati in dodeliti vloge, sicer bo obvezno nastal nesporazum in spor. In vendar je družina obvladljivo stanje. Kaj pa če družina šteje 2000 članov? V tem primeru je tudi inšpekcija v veliki zadregi. Tudi inšpekcija raje obišče tiste, ki jim je kos.
Vrtimo se v začaranem krogu. Tisti, ki jim je netransparentnost poslovanja zdravstvenega sistema v korist, nas prepričujejo, kako težko bi nadzorovali tiste, ki so zunaj sistema mreže javnega zdravstva. Ali verjamete, da je v vasi lažje ukrasti kolo kot v velemestu New Yorku?
***
Sabina Senčar je specialistka ginekologije in porodništva in specialistka družinske medicine. V teh okvirih se ukvarja tudi z lasersko medicino in nutricionizmom.
***
Zdravstveni blogi na Delo.si
Vsako sredo točno opoldne si na spletni strani Dela podajajo pero in izmenjujejo dobronamerne pa tudi kritične misli strokovnjaki z različnih področij:
dr. Erik Brecelj, kirurg
prim. mag. Matjaž Turel, pulmolog
dr. Maruša Hribar, homeopatinja
Sabina Senčar, ginekologinja
izr. prof. dr. Danica Rotar Pavlič, družinska zdravnica
prof. dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog
