Tiskane izdaje
Bolnik pričakuje pravilno diagnozo in učinkovito zdravljenje. Ko pa ostari in opeša ali ko zaradi bolj ali manj nepredvidljive kronične bolezni postaja vse bolj nemočen, mu največ pomeni navzočnost zdravnika in sestre − tukaj in zdaj. Ali vsaj v predvidljivem, varnem času. Potrebuje njuno znanje, veščino, človeško toplino.
Ta pričakovanja so identična tistim, ki jih opisujeta zdravnik in sestra, ko se odločata za poklic. Takrat in desetletja kasneje želita bolniku stati ob strani, ko ga je strah, ko ga boli, ko potrebuje več razlage o svoji bolezni. Pa tudi takrat, ko mu vse znanje tega sveta ne more več pomagati in ko v sterilnem okolju utripajočih aparatur umirajoč potrebuje le uteho človeške bližine.
A obraz zdravstva se spreminja. Obrača se od bolnika in se zazira v formularje in računalnike. Od sester pričakujemo, da vsako aktivnost zabeležijo v vrsto formularjev, nedvomno na račun redkejše navzočnosti ob bolniku. Kot sta pokazali študiji v Švici in v ZDA, tudi zdravniki na eno uro, ki jo preživijo z bolnikom, prebijejo dve do tri ure ob računalniku − vnašajo podatke, iščejo informacije, oblikujejo registre. In na računalniku povprečno delajo še uro do dve po delovnem času.
Pri tem pa se je pokazala nepričakovana povezava: s krajšanjem časa, ki ga zdravnik in sestra preživita ob bolniku, se povečuje stopnja njunega nezadovoljstva, izgorelosti, čustvenih stisk.
Pred kratkim se je svetovno znanemu internistu Jordanu Grumetu ob razmišljanju o izgubi človeškega na račun administrativno-računalniškega zapisalo: »Priznavam: nekje sem izgubil predanost do svojega poklica. Saj bom še naprej delal, čutim namreč neskončno predanost do ljudi. A ne več do poklica.«
Pri večini sester in zdravnikov so stiske dostikrat podobno hude, a tudi zamolčane. Raziskave kažejo, da je stopnja samomorilnosti pri zdravnikih okrog 40 odstotkov višja kot pri moških nasploh in pri zdravnicah 130 odstotkov višja kot sicer pri ženskah. James Lynch poroča, da ima od pet do deset odstotkov zdravnikov občasno samomorilne misli; in prav zdravniki in sestre praviloma uspešno izvedejo svoj tovrstni načrt.
Medicinske sestre so vse manj sestre in zdravniki vse manj zdravniki; oboji postajajo predvsem »izvajalci zdravstvene dejavnosti«. Bolniki so vse bolj »klienti«. In vsi so vse bolj nesrečni. Vse manj je namreč možnosti za najpomembnejše − za srečanje in pogovor. Za poglobljen pogovor nekoga, ki je prestrašen, bolan in ki trpi, z nekom, ki mu bo z znanjem, veščino in (ali vsaj) empatijo pomagal.
A napačen bi bil zaključek, da naj zdravniki in sestre ne beležijo opravljenega dela, ali da naj se, v imenu napačno razumljenega »humanizma«, odrečejo računalnikom, sodobni informatiki, telemedicini. Ravno nasprotno! V času hitrega napredka medicine, daljše življenjske dobe in nedvomne potrebe po vzdržni ekonomiji je oboje nujnost − in sestram in zdravnikom bo le v korist, če bodo aktivno ustvarjali in uporabljali ta čudežni novi e-svet. Vendar ne na račun osnovnega poslanstva svojega poklica, ki ga − k sreči − mnogi še vedno iskreno čutijo.
Ko bomo razmišljali o takšnih in drugačnih reformah zdravstva, bi želel, da tudi politika ne pozabi, da je najpomembnejša prioriteta bolnika − dostop do zdravnika in do sestre. Da je prav neposredno delo z bolnikom tisto, kar zdravnik in sestra najbolje znata, kar ju navdaja z zadovoljstvom in jima daje moč, da presežeta zgolj »izvajalsko« vlogo. In da kateremu od bolnikov včasih podarita nekaj več, nekaj, kar ni vključeno v standardih, normativih ali SPP-jih.
Več poti je, kako lahko izboljšamo stanje − z uvajanjem ustreznega sistema dokumentacije, informatike, vodenja, telemedicine. Dosti lahko naredijo zdravstveni delavci sami. American Medical Association svojim zdravnikom, na primer, nudi program STEP Forward (Systemic tools, emotional support needed to address physician burnout), ki s celovitimi prijemi pomaga preprečevati izgorelost.
A pri nas brez zavestne odločitve družbe, da želi kakovostnejše zdravstvo, ne bo šlo. Predvsem bi bila nujna odločitev, da se druge aktivnosti ne smejo zajedati v priporočeno kvaliteto in trajanje odnosa, ki ga bolnik preživi z medicinsko sestro in zdravnikom.
To pa, seveda, zahteva, da v Sloveniji zaposlimo dostojno in strokovnim standardom primerno število sester in zdravnikov in da klinične zdravstvene delavce razbremenimo dela administrativnih in informacijskih nalog. Da, vse to stane. Na videz veliko lažja, cenejša pot je ta, po kateri korakamo danes: ko nove administrativne in informacijske naloge preprosto kot dodatek nalagamo sestram in zdravnikom, ti pa imajo vse manj časa za bolnike.
Mislim, da nam bo bližnja prihodnost pokazala, da je takšno razmišljanje napačno, kratkovidno, humanistično in ekonomsko zgrešeno.
Obravnava bolnika bo namreč po tej poti postala defenzivna, formalistično preračunljiva, številne sestre in zdravniki bodo v stiski sicer sprejeli vlogo »izvajalca zdravstvene dejavnosti«, dobri dve uri preživeli ob bolniku in dobrih pet ur ob formularjih in računalnikih, nato pa − izgoreli in nezadovoljni − odšli domov. V računalnikih oddelkov in ambulant bo naložena množica podatkov o posegih, minutah in materialih.
V sobi 12 na koncu oddelka pa bo bolnik, žejen in nekoliko zmeden, pritiskal na zvonček. Saj bo sestra prišla ... Kmalu, kajne?
***
Prof. dr. Zvezdan Pirtošek je nevrolog in univerzitetni učitelj, predstojnik Katedre za nevrologijo Medicinske fakultete v Ljubljani in dober poznavalec področja nevrodegenerativnih možganskih bolezni.
***
Zdravstveni blogi na Delo.si
Izjemen odziv bralcev Dela na tematske zdravstvene strani, s katerimi smo v zadnjih letih poskušali čim bolj celovito prispevati k védenju o najbolj priporočljivih in strokovno preverjenih prijemih za ohranjanje zdravja, o boleznih in možnostih za njihovo zdravljenje pri nas, nas je spodbudil k nadgradnji pisanja o aktualni in akutni problematiki s področja zdravja in zdravstva.
Še naprej vam bomo predstavljali zgodbe posameznikov, ki jim je, čeprav se je zdelo nemogoče, uspelo premagati težko bolezen, še bolj dosledno bomo opozarjali tako na vrhunske dosežke slovenske medicine kot tudi na sistemske pomanjkljivosti in napake, da bi jih lahko čim prej odpravili.
Tematska zdravstvena stran bo v Delu znova postala stalnica. Na spletu pa objavljamo zdravstvene bloge. Vsako sredo točno opoldne si podajajo pero in izmenjujejo dobronamerne pa tudi kritične misli strokovnjaki z različnih področij:
dr. Erik Brecelj, kirurg
prim. mag. Matjaž Turel, pulmolog
dr. Maruša Hribar, homeopatinja
Sabina Senčar, ginekologinja
Diana Zajec, novinarka
izr. prof. dr. Danica Rotar Pavlič, družinska zdravnica
prof. dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog
